Åsa Avdic: Otok

+ + + +

Umazane igre, prikrivanje in improvizacija

Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.

Potem dobi – z njo pa še nekaj drugih, med njimi sodelavec, s katerim sta se malo spogledovala – ponudbo, ki je ne more zavrniti: na osamljenem otoku naj bi uprizorili njeno smrt, z različnimi omrtvili, da bi v stresni položaj spravili preostalo peterico. Ona naj bi vse opazovala skozi skrivne line v prostorih, po katerih bi se gibala brez njihovega vedenja, tudi brez nadzora kamer, in poročala o njihovih odzivih: šlo naj bi za zapleten kadrovski postopek, ki naj izvrže najsposobnejšega in najbolj obvladanega. Vendar stvari uidejo izpod nadzora, pravzaprav se vse do konca ne ve, kdo kaj ve in kdo kaj prikriva, kdo ukaze daje in kdo jih izpolnjuje, kdo je pri kom v službi; vsi so v dvojnih vlogah, vsi visoko profesionalni. Vendar vsak s človeškimi napakami, ki se lahko hitro pokažejo za usodne. Potem se začne veliko kadrovsko odštevanje. In iskanje nevidnega režiserja, če obstaja, kar tudi poganja srhljivi zaplet tega napetega čtiva.

Avdiceva je prenesla dogajanje v prihodnost, vendar iz tega ne potegne dovolj, da bi bil ta postopek upravičen. Ni novih orožij, ni novih tehnologij, nekaj je prav nerodnih izginotij, recimo v prevrnjenem gumijastem čolnu; zato pa, po drugi strani, vsi občudujejo nekdanje protokolarno pohištvo, ki ni plastično, ampak kaže solidnost (današnjih) konfekcijskih iverk, opažajo na drugih z Zahoda pretihotapljene luksuzne predmete in se sicer vozijo s trabanti. Mogoče zato, da bi se jim zdela Bosna, recimo, mamljivejša – tu je že sled drobne ironije in ost proti Skandinaviji. Mogoče tudi zato, ker se avtorici zdi, da so igre tajnih služb in izpostavljanje najboljših kadrov bolj rezervirani za Vzhod: kot da Le Carre in še kdo, predvsem pa praksa in zgodovina ne bi razkrili vseh tajnih služb kot držav v državi, z nejasnimi, vsekakor pa prekoračenimi pooblastili. Avdiceva tako izpiše nekakšen skandinavski Ostermanov vikend, postavljen v čase, ko otroci ne poznajo očetov, ko so ljudje do konca obvladani in ko so kadrovske rošade sekretarjev in predsednikov pripeljane do popolnosti. Ker so sociopati in jim je igra z življenji, kadar to podpira kariero, v zabavo in kratek čas.