Jezus, ne jezi se

Drugi del trilogije je po navadi najtežji. V prvem spoznavamo junake in odkrivamo pripovedno strategijo, vse je sveže, privlačno in obetavno. V tretjem dočakamo veliki finale, dramatični razplet, ki je usoden, čustven in spektakularen. Sredinski del pa je pogosto zgolj mašilo, duhamorno pešačenje, namenjeno le temu, da zgodbo pripelje od točke A do točke C. Mnogi, premnogi avtorji so se ujeli v to zanko in nabijali obseg ali minutažo z nepotrebnim pleteničenjem in praznim besedičenjem. Ter tako izgubili začetni zanos, zagon in s tem zanimanje bralcev/gledalcev.

Ker se je Lavričeva trilogija začela izvrstno in ker približno vemo, kako in kje se bo končala (okej, pretvarjajmo se, kot da tretjega dela še nismo brali), me je zanimalo, ali bo tudi njega vsaj deloma zadelo prekletstvo drugega dela. Ni ga. Vmesno polnilo njegovega sendviča se je izkazalo za napet, neizogiben in nepogrešljiv, skratka polnovreden duhovni obrok, ki smiselno nadaljuje in stopnjuje dogajanje iz prvega dela in zbuja neutolažljivo lakoto po tretjem. In hkrati obrok, po katerem se mi je še dolgo prijetno spahovalo, če si privoščim izlet na področje spoštovanega gurmana Boštjana Napotnika.

Lavričeva premišljenost je lepo vidna že pri naslovnicah. V prvem delu je na njej motiv mladega Ješue, ki žonglira s pomarančami, zanimivo je, da je narisan s hrbtne strani. Tudi v drugem delu junak pozira od zadaj, pred njim pa je množica vernikov, ki ga z občudovanjem gledajo. Aha, očitno ne gre za eksces, pač pa za vzorec. Takšen »zadnjični« način je sila nenavaden, saj bomo le stežka našli strip, ki skriva junakov obraz. Ta je zaščitni znak vsake stripovske naslovnice, njena vizualna identiteta, ki strip definira in ga prodaja, nekaj obligatornega, če želiš sebi in svojemu stripu dobro. A to, da je Lavrič pogled zarotiral za 180 stopinj, ni le finta, prazna domislica, pač pa je v finem sozvočju s sporočilom in poetiko celotnega stripa: Lavrič na Jezusovo zgodbo ne gleda od spredaj, od koder so ga opazovale tako rekoč vse dotedanje interpretacije, pravoverne, heretične in histerične, ampak z obratom razkriva tisto, kar je zadaj, kar je skrito, česar do sedaj še nismo opazili. Njegov pogled ni usmerjen tja, kamor očarano strmimo že dobrih dva tisoč let, torej v podobo zvezde, frontmana, idola, preroka, čudodelca in legende, pač pa v nas, ki smo padli na finto in tega tiča povzdignili v božanstvo. Lavrič nam razkrije tehnologijo prevare, metodologijo čarovniškega trika, tisto, kar se skriva za čudeži, spektaklom, bliščem in iluzijo. In ravno ta obrnjeni pogled, ki se preseli na drugo stran vere, je eden temeljnih dosežkov in presežkov tega stripa.

To pa še ni vse, kot bi rekli v Top Shopu. Avtor se ne zadovolji zgolj s tem, da je razkrinkal veliko, mogoče največjo prevaro v zgodovini človeštva. Njegova interpretacija Svetega pisma ni in noče biti pobalinska, poniglava, barabinska, cinična, rušilna ali celo ideološka. Srce tega stripa leži v njegovih junakih: Ješui in kompanjonih, Filipu,

Miriam, Janezu Krstniku, Assi, Jožefu, Judežu ... Na prvi pogled se zdi, kot da gre za papirnate protagoniste, enodimenzionalne karikature, ubogljive marionete, ki bodo služile zgodbi in avtorju, ta pa jih bo po uporabi zavrgel. Vendar Lavrič na svoje junake ne gleda zviška ali pokroviteljsko, ne ocenjuje jih in jim ne sodi. V njih, dobrih in slabih, vidi predvsem ljudi. Predstavi njihove vzgibe, razume njihove dvome, omejitve, želje in strahove, zaveda se njihove bolečine in tudi tragike, predvsem pa pušča, da o njih govorijo njihova dejanja. Protagonisti Tolpe mladega Ješue so presegli začetne omejitve ter zaživeli kot samostojni liki in celovite osebnosti, postali so avtentični in večplastni, kot da ne bi nastopali v že stokrat prežvečeni zgodbi. Njihov kreator jim je vdahnil novo življenje, ki ga v uradni verziji niso imeli.

Tako deluje naslovni junak Ješua sprva kot preračunljivec, manipulator in baraba, ki za uresničitev svojih ambicij ne izbira sredstev. Po drugi plati pa je mladenič, ki ima sanje; rad bi nekaj več, rad bi se izognil revščini, garanju in ponižanju, rad bi zbežal od zagrenjenega očeta Jožefa, ki ga zavrača, ker je nezakonski sin. Ješua se sicer dokoplje do uspeha, denarja in slave, a na poti marsikaj izgubi in žrtvuje. Bolj ko se vzpenja proti vrhu, višjo ceno mora plačati. Čeprav je oportunistična rit, ga bralci po svoje razumemo in sočustvujemo z njim.

Še bližji pa nam je Filip, od vseh najbolj dobronameren in idealističen narator, ki najbolje razume, kaj se dogaja, vendar pri tem ostaja brezupno pasiven. V dogajanje dejavno poseže le enkrat, ko reši prostitutko Miriam pred kamenjanjem s slovito repliko »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,« ki jo v izvirniku izgovori Jezus, v tem kontekstu pa deluje nekoliko neprepričljivo. Mogoče Filipova solo akcija namiguje, da tudi sam ni ravnodušen do Miriam, a ker se iz tega nič ne izcimi, deluje ta prizor kot tujek. Sicer pa Filip ni Ješuov zvesti spremljevalec in privrženec kot drugi člani skupine. Včasih se od vseh odmakne in išče pravo vero. A mu ne uspe in nazadnje spet pristane pri prijateljih iz otroštva in z njimi – resda z blagim odporom – sodeluje pri nategovanju ljudstva. Prizor, v katerem se po letih ločenosti zdaj že odrasla Ješua in Filip pogovarjata na strehi hiše ob jezeru, je močan, čustven in elegičen, z eno besedo prelep. V njem bolj kot besede govorijo atmosfera, govorica telesa obeh prijateljev in dramatični sončni zahod. Med njima je čutiti nostalgijo, bolečino, toplino in prijateljstvo, krvavo rdeče obarvana gladina jezera pa napoveduje usodne dogodke. Popoln sklad besede, slike, barv in neverbalne komunikacije. Táko izrazno moč pri na videz preprostih prizorih premorejo le najboljši pripovedovalci.

Odlično je upodobljen tudi odnos ostarelega in ciničnega Filipa z mladim zgodovinarjem Zaharijo, njuni pogovori, ki uokvirjajo začetek in konec vsakega dela pripovedi, postajajo vse bolj zgoščeni, čustveni in intenzivni. Zanimivo je tudi, da traja celotna trilogija, ki v Filipovih spominih zajema obdobje 30 let, v realnosti le pičle tri dni. Veliko je še mojstrsko rešenih prizorov, karakterizacij in vinjet, med njimi pa vsekakor izstopa izvrstni portret (vizualni in psihološki) Janeza Krstnika, preroka resnično zastrašujoče moči in demonskega videza, ki mi je kot bralcu nagnal strah v kosti.

Kar se tiče risbe, vizualne avtentičnosti obdobja in lokacij, dramaturgije ter izbrušenih dialogov, ni treba izgubljati besed, vse to in še kaj je pri Lavriču standardno brezhibno. Brezmadežen je tudi kolor Gorazda Vahna, ki je intenzivno barvno paleto iz prvega dela omilil, posvetlil in poenostavil, zato tokrat barve ne konkurirajo risbi. Strip je vizualno tako čitljiv, tekoč in piktoresken kot svetopisemske slike starih mojstrov. Vahen z barvami smiselno dopolnjuje razpoloženje posameznega prizora, včasih pa ga z diskretno uporabo svetlobe, senc ali drugih učinkov celo nadgradi. Poleg tega pozna razliko med jutranjo, poldnevno in večerno svetlobo, obvlada razmerje med toplimi in hladnimi barvami, ponekod si privošči kakšen intenzivnejši barvni poudarek, ki zasije iz osnovne sivorjave barvne palete.

Za konec umestimo strip še v širši družbenopolitični kontekst: živimo v času revizij, zgodovina se popravlja kot po tekočem traku, vsakodnevno se množijo nove in nove interpretacije že sprejetih dejstev. Preteklost ni več to, kar je bila: nekdanji junaki so postajali zločinci, nekdanji zločinci so po novem žrtve, nekdanje žrtve pa menda sploh nikoli niso obstajale. Sodobni zeloti kričijo svojo resnico kot edino zveličavno. Gorje tistemu, ki podvomi o njej, ta je izdajalec naroda, domovine, vere ... in doletela ga bo strašna kazen!

Tudi Tolpa mladega Ješue je svojevrstna reinterpretacija že znanih dogodkov. Gre za še eno revizijo, ki pljuva, žali in lomasti po tradiciji in veri? Nikakor ne, Lavričev strip ne hodi po poteh novodobnih revizionistov, ne ponuja večnih resnic, ne sovraži nikogar, ne bori se proti ničemur (razen mogoče proti neumnosti). Ne zagovarja nobene ideologije, religije ali interesov, od tega stripa ne bo imel nič, kvečjemu težave. Bralca spodbuja, da uporablja svojo glavo in da dvomi o vsem, tudi o njegovem stripu. Namesto božanskega ima raje človeško, namesto praznoverja izbere razum, namesto dogme zagovarja dvom, namesto zapovedi se odloča za iskanje resnice in namesto množičnega izbere individualno. Gre za zgodbo o morali ali kreposti, če hočete, in predvsem o humanosti. Univerzalne teme, ki jih najdemo pri večini Lavričevih stripov. Vse te velike in pomembne teme pa je lažje pogoltniti s ščepcem humorja, ironije in žlehtnobe, kar naš svetopisemski pisun vsekakor dobro obvlada.

Pa vendar Lavrič o vseh teh pomembnih rečeh ne kriči na ves glas kot kak zmešani pridigar. Nak, gre za avtorja, ki si ne bi dovolil uporabe velikih štirih P-jev (pompoznost, patetika, pridiganje in pretencioznost). Svoja sporočila bralcu spušča mimogrede, diskretno, nevsiljivo, skoraj neopazno, kot tihe prdce. Vse drugo je dobra zgodba, ki ponuja užitek v branju nepozabne pustolovščine.

Mi, verniki nejevernega Tomaža, pa že težko pričakujemo prihod Odrešenika.

Strip:
Tolpa mladega Ješue: Zdravilec
Kdo: besedilo in risba Tomaž Lavrič, barve Gorazd Vahen
Založba: Buch, 2018
Cena: 19 evrov

Strip Tolpa mladega Ješue: Zdravilec lahko naročite na tej povezavi