Narod pesnikov in pisateljev

Lani je v Sloveniji izšlo več kot 170 romanov. Poleg tega vsako leto izide od 250 do 300 pesniških zbirk. Zdaj veste, zakaj se vam dozdeva, da se skoraj vsak tretji človek, ki ga poznate, razglaša za pisatelja ali pesnika. Za primerjavo: leta 1991 je izšlo le 17 romanov in vsi so morali biti res kakovostni. Kristalni čas Lojzeta Kovačiča, izdan prav tega leta, je bil na primer še predlani izbran za najboljšo knjigo zadnjih 25 let.

V Evropi smo po številu izdanih knjig na prebivalca v samem vrhu – ne pa tudi po številu kupljenih in prebranih knjig. Prepričani smo, da znamo pisati, pa naj gre za prozo ali poezijo (»pesem tako in tako lahko napiše vsak«), in da za to, da prideš do knjige, niti ni treba izpolnjevati posebnih pogojev, razen da »imaš kaj povedati«.

Tehnološki razvoj, površno branje in manjša kritičnost

»Splošno znano je, da v Sloveniji raje pišemo, kot beremo. Danes slehernik zelo težko prisluhne drugemu, raje bi, da bi drugi prisluhnil njemu. Selfi časi pač,« pravi Andrej Blatnik, pisatelj in urednik pri Cankarjevi založbi, ki je vodil tudi delavnice kreativnega pisanja – na teh je bilo vsako leto več prijav. »Težava je zlasti to, da veliko pišočih, tudi zato, ker raje pišejo, kot berejo, ne opazi, da njihova dela pač niso vrhunska. Če se ukvarjamo s športom, hitro ugotovimo, da nismo za olimpijado, če igramo inštrument, tudi slišimo, da nam ne gre perfektno ... s pisanjem je drugače,« dodaja. Da smo do svojih avtorskih besedil manj kritični tudi zato, ker smo vajeni površnega branja z zaslona, pa meni publicist in urednik ter nekdanji glavni urednik Mladine Miha Kovač. »Računalniki so pomembno spremenili način pisanja leposlovnih avtorjev: pisanje na pisalni stroj je bilo fizično garanje, na računalniku lahko besedilo premetavamo, kot nam ustreza, pisanje je torej lažje. Hkrati pa nekatere raziskave kažejo, da besedila na zaslonu beremo z manjšo kritičnostjo kot besedila na papirju, in to slej ko prej velja tudi za lastna besedila.«

A tudi če so ljudje prepričani, da znajo pisati, naj bi jih na realna tla postavil uredniški izbor, mar ne? Oba, Kovač in Blatnik, pravita, da to ni več merilo. »Knjigotrštvo danes deluje tako, da je ogromno izdanih knjig zgolj kulisa, pred katero se prodaja le nekaj knjižnih naslovov. Tako je zato, ker je zadnjih nekaj desetletij veljalo, da kupci radi hodijo le v knjigarne z ogromno izbiro, čeprav iz nje izberejo zgolj nekaj knjig. Rezultat vse te neprodane knjižne produkcije je bil, da so se prihodki založb na izdano knjigo zmanjšali, zaradi tega je bilo denarja za kakovostno uredniško delo vedno manj, posledica pa vedno nižji kriteriji pri izdajanju knjig,« pove Kovač, Blatnik pa dodaja: »Navadno pravim, da so se včasih knjige izbirale pred objavo, zdaj pa se po njej. Vse lažje je knjigo objaviti pri uradnih založbah, vse ceneje v samozaložbi ali prikriti samozaložbi in večina povečanja količine izdanih knjig gre na ta račun.« Pritok rokopisov v Cankarjevo založbo, kjer dela, se je zadnja leta sicer zmanjšal, a to pripisuje temu, da založba ne objavlja veliko poezije in za domače avtorje ne skrbi tako zelo kot nekatere druge. »V starih časih pa sem jih dobil kakšnih sto na leto.« Drugače je pri založbi Beletrina, kjer so še vedno zasuti z domačimi rokopisi. »Med njimi se včasih najde kak biser, pred leti Goran Vojnović, pred kratkim Bronja Žakelj,« pove direktor založbe Mitja Čander. Goran Vojnović je res fenomen slovenskega založništva – njegov prvenec Čefurji raus! se je prodal v približno 20 tisoč izvodih, zanj je dobil Prešernovo nagrado in kresnika, s kresnikom pa sta bila ovenčana tudi dva njegova naslednja romana. »Uspeh knjige Čefurji raus! je posledica številnih dejavnikov, ki pa nimajo veliko opraviti z izvirnostjo ali literarno vrednostjo. Najbrž je izšla v pravem trenutku, ko so se ljudje želeli pogovarjati o čefurstvu, drugačnosti in naši ksenofobiji,« pravi Vojnović. »Drugi razlog je humor. Širše množice v Sloveniji je mogoče pritegniti le s humorjem, to se lepo vidi v gledališču in na filmu. In Čefurji se, roko na srce, lahko berejo kot zbirka šal na račun čefurjev in Slovencev. Pa še nekaj je. Čefurji raus! je bila provokativna, ne pa tudi radikalna knjiga. Ravno prav nagajiva je bila za naš pridni svet. Policijske ovadbe in nagrade pa so tudi prispevale svoje.«

Samozaložniška uspešnica

Mitja Čander se v nadaljevanju pogovora dotakne drugačnih možnosti za objavo v obdobju socializma. »Takrat je delovalo le nekaj državnih založb in do prve objave je bilo seveda zelo težko priti. Avtorji so navadno morali čakati in se prej tudi uveljavljati v literarnih revijah. V liberalnih časih pa je nastalo veliko založb, ogromno avtorjev se odloči za samozaložbo, digitalizacija pa je na prvi pogled olajšala izdajanje knjig in znižala stroške. Z malo poguma ste lahko sam svoj lektor, korektor, oblikovalec, prelamljalec in nazadnje promotor in prodajalec.« Ker kakovost ni več ključni pogoj za to, da bo knjiga ugledala luč sveta, so pomembne druge prvine. »Smo v časih, ko je treba pustiti sled, biti poseben. Ta trend se je začel že pred Facebookom. A demokratizacija pisanja nima samo negativnih konotacij, prinaša tudi glasove, ki si v konservativnejših časih ne bi upali pomisliti na knjižno objavo,« še meni Čander.

Verjetno je vsak avtor prepričan, da je njegova knjiga najboljša in da jo mora prebrati sleherni Slovenec ter da bo zagotovo uspešnica.

Nekateri teh glasov kljub vse manj strogim merilom za objavo ne naletijo na posluh pri založnikih, zato se morajo odločiti za samozaložbo. Če je knjiga dovolj izvirna in dobro spromovirana, lahko tudi tako postane uspešnica. To se je zgodilo Mileni Miklavčič s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače o spolnosti naših prednikov; prodala jo je v več kot deset tisoč izvodih. Avtorica je v samozaložbi izdajala, še preden se je lotila te knjige, saj je želela nadzor nad celotnim procesom izdaje. »Pa čeprav je večina prepričana, da so samozaložniške knjige manjvredne, nekakovostne, ’kar nekaj’.« Vseeno je pri knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače naredila izjemo. »Po nasvetu prijateljice sem gradivo odnesla nekemu založniku, njenemu znancu. Po približno pol leta mi ga je vrnil, rekoč: kdo pa bo to sranje bral? Nekaj let kasneje pa je pristopil k meni in mi odkrito povedal, da sem zaradi nepremišljene zavrnitve že nekaj časa njegova najhujša mora,« je povedala.

Vsi ti ljubezenski romani in duhovna literatura

V samozaložbi izhajajo tudi številni duhovni vodniki, priročniki za podjetništvo, osebnoizpovedne knjige, ki spominjajo na dnevnike, ter ljubezenski romani, ki so si podobni kot jajce jajcu. Avtorji in avtorice imajo na Facebooku pogosto celo svojo stran z imenom »XY, pisatelj/-ica« ali »avtor/-ica«, kakršne si ni omislil niti Drago Jančar. Te knjige, če so avtorji prepričani, da bo prav njihovo poročilo z romanja spremenilo svet, lahko iz pozabe iztrga samo dobra prodajna strategija. O tem odkrito govori Petra Škarja, avtorica duhovnih in podjetniških vodnikov, ki je pred kratkim ustanovila založbo 5KA. »Verjetno je vsak avtor prepričan, da je njegova knjiga najboljša, da jo mora prebrati sleherni Slovenec in da bo uspešnica. Le redki pa lahko sprejmejo, da se nobena, pa naj bo še tako dobra, ne proda sama od sebe. Moje delo s knjigami je 80 odstotkov časa promocija in le 20 odstotkov časa dejansko pisanje,« je iskrena. »Žal je danes tako, da najbolj prodajana knjiga ni dejansko najboljša knjiga, ampak le najbolj promovirana. Moja najbolj prodajana knjiga je Ameriški milijonarji so spregovorili s približno 15 tisoč izvodi. To se bo slišalo grozno, ampak ni ravno sinonim za kakovost. Sem pa res ogromno časa vložila v njeno promocijo – pol leta sem imela po pet dejavnosti, povezanih s knjigo, na teden – od seminarjev do predavanj in okroglih miz.«

Da je knjigo lahko izdati, malo večji izziv pa je prodaja, se strinja tudi Sabina Štrubelj, še ena samozaložnica, ki prav tako piše komercialna dela – prvo knjigo, ljubezenski roman Hotel Lavanda, je kot zmagovalka Oninega natečaja leta 2013 izdala pri založbi eBesede, pri drugi, ljubezenskem romanu Siva dama, pa se je zavestno odločila za samozaložbo. Njeni deli se glede na žanr dobro izposojata in prodajata, a se zaveda pomanjkljivosti domačega založništva. »Predstavljajte si založbo, ki bi rada izdajala kakovostno literaturo, morda tudi kakšnega neupravičeno spregledanega avtorja, ki pa ni zanimiv za širši trg. Če ne dobi subvencije, je takšna izdaja misija nemogoče. Trg je majhen, zaradi česar so knjige drage – in ker so v knjižnicah zastonj, jih ljudje ne kupujejo. A kot je nekoč zelo dobro povedala ena mojih znank: ’Če slovenskih knjig ne boste kupovali, potem jih nekega dne tudi imeli ne boste več.’« Kako res je to, potrjuje primer zbirke Aleph. Aleph, sopomenka za kakovostno poezijo (v tej zbirki pa smo dobili tudi nagrajene romane, na primer Telesa v temi Davorina Lenka), je pred desetimi leti prejemal podporo za izid osmih knjig na leto. Subvencije so se sčasoma skrčile in so omogočale le še šest knjig na leto, pred dvema letoma pa je Aleph izpadel iz programskega financiranja Javne agencije za knjigo in pristal pri projektnem razpisu s štirimi knjigami na leto. Ko je letos število knjig skrčil na dve na leto, kar pomeni, da v dveh letih ne bo izdal dovolj knjig, da bi za javna sredstva sploh še lahko kandidiral, so peticijo za ohranitev zbirke podpisali številni kulturniki. Ne vemo pa, ali bo to Alephu na dolgi rok kaj pomagalo – dela očitno niso dovolj komercialna, da bi se jih splačalo izdajati.

Poezija z Instagrama

Bolje gre zadnje čase v prodajo »instagramska poezija«, gre za trend, ki ga je spodbudila Rupi Kaur z zbirko Med in mleko. Pesnica je tako navdušila predvsem mlajšo generacijo, da so se zaradi nje tudi blogerke in vplivnice na družabnih omrežjih, celo take, ki so prej promovirale samo modo in kozmetiko, začele oklicevati za pesnice. Na svojih kanalih objavljajo avtorsko »poezijo«, pri kateri gre pravzaprav za tri ali štiri razlomljene stavke na beli podlagi. Težava nastane, ko se odločijo, da jo bodo tudi zares izdale v zbirki – to se že dogaja tudi pri nas, drugod po svetu pa je mešanje blogerske scene s pesniško sploh prisotno že dlje.

Ker imajo blogerji in blogerke takšno množico sledilcev, ti zadušijo glas o tem, da je ta poezija pravzaprav slaba – kritiška razprava o takih knjižnih objavah tako skoraj ni mogoča.

A Sabina Štrubelj še pravi, da »ko pogledaš bolj od blizu, založb ne moreš obsojati za komercialno naravnane programe, prej jih spoštuješ, ker še vedno iščejo načine za obstoj na trgu. Moja romana se prodajata boljše kot povprečen roman ne zelo znanega avtorja, ki izide v slovenščini, imam manj stroškov kot katerakoli založba, pa se vseeno najmanj enkrat na mesec vprašam, zakaj to sploh počnem.«

In zakaj to počne? »Ker želim ljudi navdihovati, jim pripovedovati zgodbe in jim skoznje nekaj dati. In ker se vedno, ko že hočem vreči puško v koruzo, najde kdo, ki me je prej tiho spremljal, in mi sporoči, da mu veliko pomeni, kar počnem. Samo zaradi tega enega lahko vztrajam, častna beseda,« odgovarja.

Veliko ljudi piše, ker mislijo, da jim bo izdana knjiga pomagala do boljše samopodobe in jih vzpostavila kot intelektualce.

Veliko ljudi piše tudi, ker mislijo, da jim bo izdana knjiga pomagala do boljše samopodobe in jih vzpostavila kot javne intelektualce. »Biti avtor knjige, nekdo, ki ima kaj povedati, je po mojem glavni motiv za pisanje in izdajanje knjig. Čeravno pisatelji v družbi nimamo omembe vrednega ugleda, ljudje verjamejo, da se bodo kot avtorji knjig vsako jutro lažje pogledali v ogledalo,« pravi Goran Vojnović. Ljudje imajo za pisanje zdaj tudi več časa kot pred sto leti. »Naša življenjska raven je le višja kot v Cankarjevih časih, pa tudi bistveno več ljudi je izobraženih, kot jih je bilo tedaj,« meni Miha Kovač. Nekateri pa imajo romantično predstavo o življenju pisatelja – takšnega mnenja je Jaka Tomc, ki je, da bi izdal prvo knjigo, ustanovil neodvisno založbo Manični poet (čeprav bi bila knjiga sprejeta tudi v redni program ene od založb, a bi na to moral čakati leto in pol). Danes ta izdaja tudi knjige drugih avtorjev, eno svojih knjig, 720 utripov srca, pa je letos prevedel v angleščino in kot e-knjigo objavil na Amazonu. »Občutek, ko zagledaš svojo knjigo med knjigami z vsega sveta, je skrajno prijeten, a tu se delo šele zares začne,« priznava. »Morda kdo misli, da knjigo preprosto prevedeš, jo pretvoriš v ustrezen format in vržeš bralcem. Toda treba jo je urediti, da zveni dobro tudi v tujem jeziku. Ko imaš prevod zunaj, pa je treba poskrbeti za vidnost knjige. Če boš upal, da jo bodo bralci med sedmimi milijoni elektronskih knjig na Amazonu odkrili sami, si pogorel že v osnovi. Tako je treba vložiti nekaj v promocijo: oglasi, promocijske strani, ki posredujejo znižane in poceni knjige, knjižni blogerji, predstavitvena stran ... vse, da bi jo algoritmi trgovine, v kateri prodajaš, prepoznali kot artikel s potencialom. Če te začnejo izpostavljati in prikazovati večji skupini ljudi, si že na pol poti. Izhodišče pa je dobro napisana in kakovostno narejena knjiga.«

Boj z mlini na veter

No, ampak – kot smo že ugotovili – okus »večje skupine ljudi« je včasih, žal, preprosto slab. »Če odmislimo butične bralce, ki vzamejo v roke le tisto, za kar se iz priporočil kritike zdi, da je vredno branja, obstaja večinsko bralstvo, ki se osredotoča na lahkotnejšo literaturo: na krimiče in ljubiče, ki jih podpisujejo tuji avtorji. Pojav plehkih resničnostnih šovov in telenovel gre z roko v roki tudi z bralnimi navadami,« pravi Milena Miklavčič. Pa ne le to – sodobni bralec veliko časa preživi prilepljen na zaslon mobilca; posledica tega pa je razpršena pozornost, ki se prenese tudi na branje. Zato se zdi, da je pisanje pravzaprav boj z mlini na veter – bralcev je manj in težje jih je animirati; vedno bodo obstajali ljudje, prepričani, da je za izdajo knjige dovolj že to, da pisanje čutijo kot svoje poslanstvo; promocija je pomembnejša, kot bi si upali priznati; recepta za uspeh pa ne glede na vsa vprašanja, ki smo si jih postavljali s sogovorniki, v resnici ni. A če se kljub vsemu odločimo, da bomo zlili še en kozarec vode v že tako prenapolnjen bazen, je najbrž najbolje truditi se za knjigo, ki – kot je dejal Mitja Čander – v bralcu pusti sled, in to tako močno, da bo tudi druge potencialne bralce obvestil, da je branje te knjige boljša možnost kot drsenje po mobilni aplikaciji 24ur. Knjiga mora biti komunikativna in berljiva, ker ljudje nimajo veliko časa zanjo, še vedno pa na dovolj visoki ravni, da ji lahko rečemo literatura, ne dnevniški zapis o boju z motnjami hranjenja. In vseh teh meril res ni lahko izpolniti, pa naj si založnik ali samozaložnik.