Hiša, ki jo je zgradil Jack

Faust.

Ženski, ki jo igra Uma Thurman, na avtu poči guma, dvigalka pa je pokvarjena. Moškega, ki ustavi, prosi, če jo pelje do kovača, ki bi popravil dvigalko. In res, moški – ime mu je Jack, igra pa ga Matt Dillon – jo malce nejevoljno odpelje tja. In potem – nič manj nejevoljno – še nazaj do avta. Ženska je vsiljiva, vzvišena in ošabna, za nameček pa še pravi, da tvega, ker se vozi z neznancem, ki izgleda kot serijski morilec. Jacku celo pove, kako bi jo lahko ubil in kje bi lahko pokopal njeno truplo. Ironija je v tem, da ima prav – Jack je res serijski morilec. Ženski razbije glavo – z dvigalko. “To je bil dober dan,” dahne. In doda: “Čudovit dan.” To je “prvi incident”, ki ga opisuje skritemu glasu (Bruno Ganz), svojemu nevidnemu, fantomskemu “terapevtu”. Sledijo še štirje takšni “incidenti” – brutalni, ekscesni, sadistični, grizlijevski. Čakajte, da “svojo” družino – ženo (Sofie Gråbøl) in dva sinčka – odpelje na lov. Čakajte, da ga vdova (Siobhan Fallon Hogan) spusti v hišo. Čakajte, da mu Riley Keough pusti, da jo sleče. In čakajte, da sreča račko.

Če ste videli filme Zgodilo se je čisto blizu vas, Ameriški psiho, Henry, portret serijskega morilca, Sedem, Ko jagenjčki obmolknejo, Žaga, Driller Killer, Človeška stonoga, Zodiak in Peeping Tom (alias Smrt v očeh), potem si boste ob filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack – remiksu Grand Guignola, cineromana, avtofikcije, homemovieja, snuffa, torture porna, splatterja, body horrorja, nihilističnega eseja, mizantropskega karnevala, črne komedije in resničnostnega konca filma – rekli: okej, videl jih je tudi Lars von Trier. Jack, samozvani “Mr. Sophistication”, lunatični inženir, ki hoče biti arhitekt, obsesivno-kompulzivni Antikrist, ki pleše v temi in dela valove (brez empatije), namreč svoje grozote snema, trupla – še pred rigor mortisom – v svoji hladilnici “umetniško” aranžira v groteskne poze (skulpture, instalacije ipd.), nenehno išče opravičila za svoje početje (bil je občutljiv otrok, oče je bil strog, “Nisem imel družine”, ženske “same iščejo” ipd.), “mučeniško” ponavlja mizoginične mantre alternativne desnice in “moškega gibanja” (“Zakaj je vedno kriv moški? Ženske so vedno žrtve. Moški se že rodijo krivi”), primerja se z “velikimi osebnostmi”, kot so Hitler, Stalin, Mussolini, Mao, Pol Pot, Idi Amin ipd., zastavlja si velika “moralna” in “filozofska” vprašanja (v kakšnem vrstnem redu pobiješ družino jelenov?), intelektualizira o Williamu Blakeu, Glennu Gouldu, Albertu Speeru in Bogu, v svoji predelavi Dylanovega videa Subterranean Homesick Blues impersonira Dylana, gradi svojo “sanjsko hišo”, a jo stalno sproti ruši (ker je prepričan, da glorifikacija umetnino uniči, destrukcija pa jo glorificira, zato bi bilo treba ceniti “vrednost ruševin” in “vrednost ikon”, pač tako kot je Hitlerjev arhitekt Albert Speer cenil ruševine antične Grčije), ves ta njegov narcistični direndaj pa kulminira v njegovih metameditacijah o povezavi med umetnostjo in nasiljem. Z eno besedo: svojega “terapevta” in nas, svojo publiko, prepričuje, da brez nasilja ni dobre umetnosti – da torej nasilje, pa naj si bo še tako sadistično in ekstremno, služi umetnosti.

Umetnost posvečuje nasilje. Kar pomeni, da lahko umetnik z nasiljem le profitira. “Grozote, ki jih zagrešimo v fikcijah, so grozote, ki jih hočemo zagrešiti v realnosti, pa jih ne moremo,” pravi Jack, ki ne skriva, da je mogoče v vsakem zločinu najti “nekaj dobrega”. Celo v Buchenwaldu, zloglasnem nacističnem taborišču, najde “nekaj dobrega” – hrast, pod katerim je Goethe pisal svoje velike humanistične umetnine.

Jack – Faust na poti v Dantejev Inferno, transfiguracija Thomasa Quicka, zloglasnega švedskega serijskega morilca iz devetdesetih, “švedskega Hannibala Lecterja” – je navdušen nad sabo. In na vsak način hoče biti ljubljen, slavljen, čaščen.

Bowiejev štikel Fame je njegova himna. Ima se za umetnika – o tem ni dvoma. Njegovi umori niso “dejanja”, pravi, temveč “umetniška dela”. A bolj ko vleče vzporednice med umetnostjo in nasiljem, bolj se zdi, da vleče vzporednice med filmarjem in serijskim morilcem. In bolj ko vleče vzporednice med filmarjem in serijskim morilcem, bolj očitna in vzročna se zdi povezava med montažnim mozaikom grozot, ki so jih “ustvarili” Hitler, Mussolini in vojne, in montažnim mozaikom filmskih “grozot”, ki jih je ustvaril von Trier.

Von Trier, megalomanski trol, ki brezmejno uživa v kontroverznosti, je leta 2011 na festivalu v Cannesu – med promoviranjem Melanholije – vse šokiral, ko je na vprašanje o svojih nemških koreninah odvrnil: “Dolgo sem mislil, da sem Jud. In bilo mi je všeč, da sem Jud ... Potem pa se je izkazalo, da nisem Jud ... Ugotovil sem, da sem v resnici nacist – in tudi to mi je bilo v veselje ... Kaj naj rečem? Razumem Hitlerja.” Njegova izjava je sprožila zgražanje in ogorčenje, postal je persona non grata, na festival v Cannesu pa potem niso več spustili nobenega njegovega filma – do Hiše, ki jo je zgradil Jack, potemtakem do filma, ki dejansko izgleda kot dopolnilo njegove šokantne izjave, ali bolje rečeno, kot nervozna ekranizacija te izjave. Jack – ta pošast filma, ta filmski perfekcionist – sporoča: če hočeš posneti velik film, moraš biti “nacist”! To zveni sicer grozno, strašno, cinično, a če malce bolje pomislite: bi imeli vse tiste velike, slavljene, oskarjevske vojne filme, če ne bi bilo vojn, strahovitih klavnic, prve, druge, vietnamske, iraške? Bi imeli vse tiste velike, slavljene, oskarjevske filme o serijskih morilcih, če ne bi bilo serijskih morilcev, ki so jih s svojimi grozotami navdihnili? In navsezadnje, bi bil kapitalizem takšna umetnina, če ga ne bi poganjalo takšno nasilje? Nič čudnega, da se film dogaja nekje ob koncu sedemdesetih ali na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je neoliberalizem dobil krila.

Svet, ki potrebuje toliko nasilja, da bi živel in deloval, in v katerem se mora umetnik obnašati kot “nacist”, da bi pritegnil pozornost, je svet, v katerem lahko kričite, kolikor morete, pa vam ne bo nihče pomagal. Vsem je vseeno. Hiša, ki jo je zgradil Jack, mučni vpogled v infantilno patologijo moškega “božjega kompleksa” in skrivanja za umetnostjo, traja dve uri in pol – in z vsako grozoto, vsako krutostjo, vsako ostudnostjo vas sprašuje: ste še vedno tu? A še nimate dovolj? Bi zaploskali? Kaj če se vse to sploh ne zgodi zares? Kaj če se to zgodi le v Jackovi – in vaši – glavi? (Kinodvor)