Tommy Wieringa: To so imena

+ + + +

Čez puščavo rezervni deli

Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.

Roman To so imena je bil spisan pred begunsko krizo in ponuja scela abstrakten pogled na migracije; po imenih slutimo, da gre za Azijce, skupina se prebija nekam proti zahodu, kamor jo usmerijo vodniki, potem ko begunce nategnejo in se jim zlažejo, da so že čez mejo. Prej uprizorijo mejo s policisti, vojaki, psi, kamioni in vsem drugim in upajo, da bodo tudi ti brezpotni romarji izginili ter se posušili v brezmejnih prostranstvih, kamor so jih napotili.

Pot je surova, skupina se manjša, nasilje se stopnjuje in tudi zaradi duševne nestabilnosti in obremenjenosti do konca in čez se znašajo nad najšibkejšimi. Enega od njih celo žrtvujejo in potem naredijo iz njega relikvijo, osišče kulta, ki jih vodi in jim izpolnjuje skrite želje. Razpoloženje je malo podobno tistemu iz McCarthyjeve Ceste, samo da so bolj lačni in brez sovražne konkurence, sicer pa enak obup, samo manj asfalta in ostalin civilizacije, pa enak nateg prevoznikov kot v Kozoletovih Rezervnih delih. Predvsem pa, kakor se zdi kriminalistu, jih je dovolj, da nastane pri njihovem romanju na boljše zametek obreda, verovanja, religije; ker se sam ravno ukvarja z lastno prebujeno religioznostjo, mu je eksodus judovskega ljudstva model za razumevanje pojava. Prek Tore dobiva uvid v njihovo izvoljenost, posebnost, v magijska prepričanja in prakse, ki izločijo vse, kar bi lahko ogrozilo preživetje preostanka.

Wieringa romarsko in migrantsko odisejado spiše dovolj prepričljivo, da zaslutimo pravzrok verovanj in prepričanj. Če bi bila skupina preživelcev večja, bi zasnovali religijo, oblikovali pravila, ustvarili dogmatiko. Tako pa s svojo zgodbo, še bolj pa s pojavo, ko se v capah in shujšani čez vsako verjetno mejo pojavijo med ljudmi, pretresejo življenje malega mesta. Ob tem pretresejo tudi bralca, predvsem zato, ker je Wieringa dovolj slogovno natančen in pri tem malo tudi škrt, kar omogoča bralsko trepetavo nelagodje in do konca ohranja pridih skrivnostnosti.