Dekle v pajkovi mreži

Misija nemogoče.

Računalniški genij Frans Balder (Stephen Merchant) je izdelal program “Firefall”, s katerim je mogoče vdreti v vsak jedrski sistem, ga predal ameriški Nacionalni varnostni agenciji, zdaj pa si je premislil, zato hoče, da ga Lisbeth Salander (Claire Foy) – švedska hekerka iz Larssonove trilogije Milenij (Dekle z zmajskim tatujem itd.) – ukrade. In še preden rečete Misija nemogoče, na oder že skočijo švedski, ruski in ameriški agenti, teroristi, mož brez obraza (dobesedno, a ne Javier Bardem!) in “Madame X” (ne sprašujte!), ki svet pahnejo na rob apokalipse. Eksplozije, dirka s časom in konec sveta? Kaj se je zgodilo s fascinantno Lisbeth Salander?

Ko jo je v švedski verziji Dekleta z zmajskim tatujem igrala Noomi Rapace, je bila punk feministka, gibanje #MeToo pred gibanjem #MeToo, kar je ostala še tudi v Fincherjevem holivudskem rimejku, ko jo je igrala Rooney Mara, zdaj, v Dekletu v pajkovi mreži, ko jo brezosebno igra brezizrazna Claire Foy (enkrat Elizabeth, vedno Lisbeth), pa so njen feminizem – oh, in njen punk, njen bes – obrili in praktično zavrgli, kot da bi jo skušali – po relativnem neuspehu Fincherjevega filma – narediti “sprejemljivejšo” za širšo publiko. Logično: da Fincherjev film ni bil hit, je bila kriva ženska, Lisbeth Salander! Še dobro, da je v Dekletu v pajkovi mreži, posnetem po romanu Davida Lagercrantza, Larssonovega surogata, ne igra moški. A po drugi strani: da bi jo naredili “sprejemljivejšo” (in kinetičnejšo, konzumnejšo, če hočete), so jo prevedli v sladolednega, fizičnega, generičnega moškega superjunaka – spremenili so jo v Jasona Bourna oz. Ethana Hunta, tako da jo bo lahko v nadaljevanju povsem mirno igral Matt Damon ali pa Tom Cruise. Mikael Blomkvist (Sevrrir Gudnason), raziskovalni novinar, njen veliki zaveznik in partner (in ljubimec), je le še fusnota, precej pomembnejši pa zanjo postane Balderjev sinček, mali avtistični genij, ki edini lahko “prižge” očetovo kodo in ki deluje kot “nezavedno” tega filma – ženska mora imeti otroka!