O mrtvih vse dobro?

Spotify, vodilna platforma za spletno pretakanje glasbe, je letos spomladi zaradi politike nasprotovanja »sovražnemu ravnanju« z uradnih predvajalnih seznamov umaknil glasbo dveh spornih izvajalcev: R & B-pevca R-Kellyja, ki je bil v zadnjih desetletjih večkrat obdolžen različnih iztirjenih spolnih grozodejstev, in Jahesha Dwayna Onfroya, raperja, znanega pod vzdevkom XXXTentacion. Pri Spotifyu so se za bojkot glasbe tega odločili, ker so se pojavile obtožbe zaradi nasilja nad ženskami, krutega trpinčenja dekleta, homofobnega nasilja in oboroženega ropa. Poleg vseh naštetih hudodelstev pa naj bi bil raper v nekaj letih z nožem zabodel kar devet ljudi.

XXXTentaciona so letos poleti umorili v oboroženem ropu. Star je bil dvajset let. Zaslovel je že z drugo dolgometražno ploščo, a po tragični smrti se je njegova glasba naglo povzpela na vrhove lestvic najbolj poslušanih skladb in najbolje prodajanih plošč. Količina spletnih pretokov njegovih skladb se je namesto v milijonih začela šteti v milijardah. Raper je postal izjemno priljubljen – za njim po vsem svetu žalujejo milijoni mladih oboževalcev, podporo pa so mu izrekla najvplivnejša imena na sceni, od Kanyeja Westa do Kendricka Lamarja. Rap zvezdniki nosijo majice, ki jih krasi XXXTentacionova podoba, na koncertih pa v počastitev spomina na umrlega glasbenika izvajajo priredbe njegovih skladb. Spotify je kmalu po tem, ko je bil Onfroy umorjen, ustvaril predvajalni seznam, sestavljen izključno iz del preminulega raperja, s katerim poveličuje njegovo skromno zapuščino. Zdi se, kot da je dobršen del sveta zaradi žalovanja pozabil na vse grozljive obtožbe, s katerimi bi se moral mladi glasbenik spoprijeti med sodno obravnavo kmalu po datumu, ko je bil ubit.

Ob vesoljnem uspehu spornega avtorja se postavlja žgoče vprašanje: lahko umetnost ločimo od umetnika in uživamo v njegovem delu kljub spornim dejanjem v zasebnem življenju? Na večno dilemo o dobrem umetniku, a slabem človeku se morda ne ponuja jasen odgovor, vendar je bila Spotifyeva moralistična poteza umika glasbe spornega raperja nekoliko nepremišljena. Javnost jo je ostro napadla, tako da so jo preklicali že pred njegovo smrtjo. XXXTentacionovi menedžerji so se na Spotifyevo odločitev odzvali precej zvito: Spotifyevo službo za odnose z javnostjo so povprašali, ali bo podjetje z uradnih predvajalnih seznamov umaknilo tudi glasbo drugih izvajalcev, na katere so v preteklosti leteli očitki o spornih dejanjih in o nasilju nad ženskami. Vprašanju so priložili seznam pomembnih glasbenikov z mračno preteklostjo: od Michaela Jacksona prek Marvina Gaya do Davida Bowieja. Bi morali po logiki Spotifyeve politike bojkotirati tudi glasbo naštetih mojstrov, se vzdržati gledanja čudovitih filmov Romana Polanskega in se ne meniti za vrhunsko poezijo Ezre Pounda?

Časnik The Guardian je pri razmišljanju o tej občutljivi temi poudaril bistveno razliko: drugače kot pri glasbenikih, katerih sporno ravnanje je prišlo na plan po tem, ko so slavo dosegli z opusom umetniških presežkov, je pozornost medijev, ki je je bil XXXTentacion deležen zaradi nasilnih zlorab in kriminalnih dejanj, pravzaprav poglavitni razlog za njegov uspeh.

Avtor svojih dejanj ni nikoli obžaloval, temveč je v odzivih na obtožbe še dodatno razpihoval sovraštvo: denimo tako, da je tistim, ki so mu očitali zlorabljanje, na Instagramu bahaško in primitivno odgovarjal, da bo zlorabil tudi njihove sestre. V izbruhih je šel tako daleč, da je na Twitterju podprl Dylana Roofa, neonacističnega množičnega morilca, odgovornega za zloglasni množični poboj v Charlestonu. Tvit, ki ga je kasneje izbrisal, je okrasil s številnimi emodžiji, ki simbolizirajo ljubezen. Prav tako pa so XXXTentacionovi zločini v primerjavi z dejanji večine glasbenikov s seznama, ki so ga Spotifyu poslali raperjevi menedžerji, tako izjemni, da je pokojni raper v moralnem pogledu pravzaprav sam svoja kategorija.

Ob vesoljnem uspehu spornega avtorja se postavlja žgoče vprašanje: lahko umetnost ločimo od umetnika in uživamo v njegovem delu kljub spornim dejanjem v zasebnem življenju?

Zgodovina Onfroyevih zločinov sega že v najstniška leta: pri sedemnajstih je bil obtožen posesti orožja, oboroženega ropa in upiranja aretaciji, v prevzgojnem domu pa je iz homofobnih vzgibov surovo pretepel sozapornika, s katerim si je delil celico. Ko je bil spet na prostosti, je stopil na glasbeno pot in si na Soundcloudovi rap sceni pridobil veliko množico zvestih oboževalcev. Začel je z agresivnim trapom, pozneje pa se je prelevil v razneženega, otožnega in zbeganega raperja ter postal eden najpomembnejših predstavnikov tretjega vala emo glasbe. Ta združuje depresivna rap besedila, počasne trap beate, sprane kitarske semple in jokajoče petje. Pomembno vlogo v gibanju emo trap igra xanax, sredstvo za zdravljenje anksioznosti, ki povzroča močno odvisnost in ki ga je Onfroy – podobno kot Lil Peep, prvi mož emo trapa, ki je lani umrl zaradi prevelikega odmerka te droge – vztrajno promoviral. Odraščajoča mladež se je zlahka poistovetila z jeremijadami, začinjenimi z modrostmi o odraščanju, samomorilskih mislih, žalosti in depresiji.

A glasba, ki jo je ustvarjal, ne bi imela tolikšnega dometa, če mediji ne bi nenehno pisali o njegovih zločinih. Onfroy ni bil dolgo na prostosti: kmalu po tem, ko je odslužil kazen v prevzgojnem domu, so ga zaradi številnih zločinov spet zaprli. Največ pozornosti so bile deležne obtožbe o grozodejstvih, ki jih je prizadel svojemu nosečemu dekletu. V zapisnikih njenega pričanja na sodišču, ki so dobili nesporno potrditev prejšnji teden, ko so v javnost prišli posnetki njegovih telefonskih pogovorov iz zapora, je navedeno, da jo je večkrat surovo pretepel, jo davil, brcal in ji grozil s samomorom, ki naj bi ga storil v njeni navzočnosti. Prav v času, ki ga je preživljal v kaznilnici, je postal skrb zbujajoče slaven: podporo so mu izrekala največja imena v igri, takoj ko je zaporno kazen zamenjal s hišnim priporom, pa je začel sodelovati s superzvezdniki, kot je denimo Diplo.

K fanovskemu poveličevanju XXXTentaciona nedvomno ogromno prispeva to, da je umrl. Slavni glasbeniki, ki umrejo mladi, so na svojevrsten način zamrznjeni v času. Njihova zapuščina deluje popolnoma drugače, kot če bi se vpričo nas postarali: oboževalci se osredotočijo na tisto, kar so imeli pri umetniku radi, in ne na tisto, kar bi jih lahko odvrnilo od njegovih del. Glasbene medije so v našem primeru dobesedno preplavili prispevki o prezgodnji smrti mladega raperja, četudi so se prej večinoma osredotočali na njegova hudodelstva. Ko si danes na YouTubu ogledujemo komentarje pod kakšno Onfroyevo uspešnico, večinoma zaznamo zgolj opevanje: brez kritičnih pripomb, brez sramotenja, brez poudarjanja krivic, ki jih je sporni glasbenik v svojem kratkem življenju storil šibkejšim.

Postumni uspeh in idealiziranje umorjenih raperjev z nasilno preteklostjo nikakor nista nov pojav. Najslavnejša emsija, ki sta po prezgodnji smrti postala čislana junaka, sta Tupac Shakur in Notorious B.I.G., ameriška gangsta rap tekmeca iz devetdesetih let. Drugemu je uspelo nekaj podobnega kot XXXTentacionu: kmalu po smrti je njegova skladba osvojila vrh lestvice najbolje prodajanih skladb v Ameriki, njegovo delo pa je doživelo uspeh, ki je močno presegal komercialne rezultate, ki jih je raper dosegal za življenja. Oba, Tupac in Biggie, sta bila milo rečeno kontroverzni osebnosti in pri obeh je mogoče veliko povedati ne le o mračni gangsterski preteklosti, ampak tudi o burni zgodovini nasilja nad ženskami: Notorious B.I.G. naj bi bil pretepal svoje dekle, pevko Lil Kim, Tupac pa je bil tri leta pred umorom aretiran zaradi posilstva devetnajstletnice, zaradi katerega je bil obsojen na štiri leta zapora, a so ga po nekaj mesecih izpustili na prostost. Danes oba raperja veljata za ikoni hip-hopa, njuna obraza krasita nešteto fanovskih majic, o njiju pišejo knjige, snemajo dokumentarce in biografske nadaljevanke, po smrti pa je izšlo več njunih albumov kot v času življenja. Še danes, dvaindvajset let po Tupacovi smrti, sta napovedani dve postumni plošči; doslej jih je izšlo že pet. Tudi XXXTentacion bo po smrti še naprej diskografsko dejaven: čez štirinajst dni izide postumna dolgometražna plošča Skins, ki bo brez dvoma velik komercialni uspeh, in to ne glede na vprašljivo estetsko dovršenost. Smrt ni izjemna poslovna priložnost zgolj za ponudnike pogrebnih storitev, temveč tudi za založniške velikane, ki premišljeno izkoristijo vsako nedokončano demo skico preminulih izvajalcev, katerih dediščino si lastijo. Javni moralni boji zaradi zločinov (pokojnih) izvajalcev pa seveda še dodatno okrepijo komercialne uspehe njihove zapuščine: slaba publiciteta očitno ne obstaja, za to je dokaz že XXXTentacionov uspeh v času, ko je še živel.

Publiciteta, ki je je bil XXXTentacion deležen zaradi nasilnih zlorab in kriminalnih dejanj, je pravzaprav poglavitni razlog za njegov uspeh.

Javno mnenje o preminulem zvezdniku je izrazito polarizirano: nekateri ga vidijo kot junaka, drugi kot zlikovca. Pod vsakim tvitom, v katerem kakšna slavna oseba spornemu pokojniku izkazuje spoštovanje, se zvrstijo številni komentarji, ki takšno klanjanje grajajo, prav tako pa tudi številni zapisi, ki z žalovanjem za preminulim simpatizirajo. Nekateri si ob seznanjanju z dokazi o grozljivih dejanjih preminulega glasbenika celo zatiskajo oči in trdijo, da so obtožbe krivične – čeprav so bile s posnetki njegovih telefonskih pogovorov iz zapora večidel potrjene. Četudi nekateri ozaveščeni mediji in posamezniki kritično obveščajo javnost o raperjevih zločinih, se zdi skrb zbujajoče, da XXXTentacionu milijoni potrtih oboževalcev zvesto izkazujejo naklonjenost – čeprav so informacije o njegovih zločinih lahko dostopne in razširjene. Morda ne kopljejo dovolj globoko po spletu in se posvečajo zgolj glasbi in žalovanju za preminulim idolom – ali pa jih njegova temna plat celo privlači.

Bi bila Tupacova in Biggiejeva zapuščina obravnavana s tolikšnim spoštovanjem, če bi avtorja ustvarjala v času spletnega kroženja informacij, družabnih omrežij in vplivnega gibanja #MeToo? Čeprav zvesti oboževalci ne dvomijo o XXXTentacionovi veličini, njegov postumni uspeh v dobi spleta vsaj sproža javne razprave o problematiki zvezdniškega nasilja nad ženskami ter o spornih vidikih opevanja preminulih zvezdniških hudodelcev.