Prihaja kolektiv BADco

Konec tedna se v ljubljanskem Kinu Šiška začenja že sedmi CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa. Odprla ga bo plesna predstava Opus Christosa Papadopoulusa, grškega koreografa, ki grško gledališče povezuje s sodobnim plesom.

»V ekipi CoFestivala smo v glavnem vsi piflarji, kar pomeni, da nas področje, s katerim se na različne načine ukvarjamo, čisto res in iskreno zanima, da želimo dvigniti naše kompetence in se kaj naučiti. Zdi se nam, da je treba prav vse v sodobnem plesu vedno znova in ponovno premišljevati, od produkcije do programa,« pravi Rok Vevar, poznavalec sodobnega plesa, ki bo na festivalu predaval o koreografskem opusu ameriške koreografinje Lucinde Childs, katere zgodnja dela bodo sočasno s predstavitvijo v newyorški Momi prvič na ogled na območju držav nekdanje Jugoslavije. Zasnoval je diskurzivni forum Odgovornost pogleda, ki bo potekal v Aksiomi, predstavil pa bo tudi Antologijo sodobnoplesne publicistike med letoma 1918 in 1960.

»Sodobni ples je treba razumeti zelo široko, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je znotraj njega kar vse po vrsti dobro,« nadaljuje Vevar in pove, da organizatorji programu festivala vsako leto namenijo veliko pozornosti, letos pa so nanj še posebej ponosni. »Pri izbiranju in razmišljanju, kaj bi pripeljali k nam, znamo drug drugemu kar težiti, kajti estetski okus pri nas ne sme biti argument.

Sklenili smo, da se degustacij v umetnosti ne gremo. Na področju plesa nas zanimajo sveže reči in zgodovina hkrati, Slovenija, svet in območje nekdanje SFRJ. Delamo kolektivno, naše kompetence pa so visoke, ker so relacijske, sestavljene iz več ljudi.«

Posebna pozornost CoFestivala je tokrat usmerjena v zagrebški kolektiv BADco. (kratica za »bezimeno autorsko društvo«), enega najprepoznavnejših umetniških kolektivov s področja scenskih umetnosti na območju nekdanje Jugoslavije. Skupina je nastala leta 2000 kot samostojni projekt, v katerem so sodelovali dramaturg Goran Sergej Pristaš, danes vodja skupine, dramatičarka Ivana Sajko (ki je kolektiv kasneje zapustila) ter koreografa in plesalca Pravdan Devlahović in Nikolina Pristaš, a je enkratno sodelovanje hitro preraslo v dolgoročno. BADco. so se kasneje pridružili še filozof Tomislav Medak, plesalki in koreografinji Ana Kreitmeyer in Zrinka Užbinec, dramaturginja Ivana Ivković ter producent Lovro Rumiha.

Od svojega nastanka se kolektiv sistematično ukvarja z raziskovanjem protokolov nastopanja, predstavljanja in gledanja, posebej v navezavi na socialno in umetniško okolje Zagreba, od koder prihajajo in kjer, kot pravijo sami, strukture in povezave ostajajo neopredeljene ter morajo biti nenehno prevpraševane. Vendar pa njihovo delo presega meje domačega mesta in države – že v Sloveniji niso neznanka, saj so v preteklosti sodelovali pri nekaj projektih zavoda Maska (npr. Postdramatic Fishing leta 2003, ki se je navezoval na incidente v Piranskem zalivu), nastopali pa so tudi v številnih mestih po tujini (London, Amsterdam, Praga, Varšava, København, New York, Gradec, Istanbul, Madrid idr.), kar jih uvršča tudi med najbolj mednarodno priznane umetniške skupine. Praktično in teoretično delo se v njihovih projektih močno prepletata, ravno tako, kot je v njih zabrisana meja med plesom in gledališčem.

Dela kolektiva BADco. si je bilo mogoče ogledati že v uvodnem delu festivala v Zagrebu, v Kinu Šiška pa bosta na ogled njihova instalacija Časovne bombe (Time Bombs) in predstava Spore (Spores). Time Bombs je trikanalna videoinstalacija, ki obravnava pojem dela z zgodovinskimi povezavami med filmom, delom in gledanjem, predstava Spore pa se posveča tematiki nikoli končanih vzdrževalnih opravil. V življenju moramo vzdrževati marsikaj – od postave, hiše, družine in rastlin, vzdrževati je treba prijateljstva, zveze, čistočo in oblačila, pa organizacije, prostor, tehnologijo. A četudi je vzdrževanje reči po eni strani prvi pogoj za delo in ustvarjanje, je – paradoksalno – tudi ovira za nemotene delovne in ustvarjalne procese. Eno od polj, v katerem se je mogoče osvoboditi pritiska nenehnega vzdrževanja, je prav ples – telo se med plesnim performansom zgolj vrti okoli svoje osi brez misli na napredek. Sicer pa je predstavo navdihnila pesem ameriške avtorice Anne Boyer What is »Not Writing«? (Kaj pomeni »ne pisati«?), v kateri se ukvarja z večno in zelo aktualno temo – svojo izkušnjo umetnice in hkrati ženske, matere, partnerke, prijateljice, aktivistke, ki se mora ob ustvarjanju spoprijemati s tegobami vsakdanjega življenja. 

Festival:
CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 23.–29. 11.