Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

+ + +

Obsojeni na luksuz

Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«.

Vendar je mogoča, presaditev, za hibiskus in za ude nefunkcionalne družine in sorodnike. Izobražena ovdovela teta, ki predava na univerzi, recimo spakira in gre z otrokoma, ko jim podelijo vizum, v Ameriko – to lahko tokrat razumemo kot avtobiografsko potezo, tudi Chimamanda Ngozi Adichie je ena tistih, ki o domovini pišejo zdoma, iz ameriškega akademskega zapika. Na veliko grozo tistih, ki ostajajo in so izročeni nasilju zunaj, nič manj pa mu niso izpostavljeni niti doma, brez zaščite in brez upa, da bi karkoli od zunaj prekinilo nasilni krog.

Škrlatni hibiskus je precej linearen roman o nigerijski stvarnosti, pa tudi o tem, da ni vse tako, kot je na prvi pogled: sestra in brat gresta na obisk k revnim sorodnikom, kjer pravzaprav šele dobita uvid v pravo življenje, v zagatni vsakdanjik v potu svojega obraza. Mala se zaljubi v duhovnika, pri čemer se malo ustrašimo, da bo vse le pesem ptic trnovk in zaplet okoli celibata, vendar se pravzaprav izteče tradicionalno: brat prevzame materino krivdo, mati je poklapana, sestra pa oživi. Adichiejeva nam kaže paradoksalen svet, v katerem se prepletajo nasilje in stroga vzgoja doma, kaže nam spor med tradicionalisti in tistimi, ki so ravno konvertirali v krščanstvo in so bolj papeški od papeža, vse pa je spisano linearno in na meji sentimentalnega romana. Kar to pisanje rešuje pred tolažniškostjo, so predvsem opisi vsakdanjika: neenakomerno porazdeljeno bogastvo, korupcija na vsakem koraku, vojska, sneta z vajeti, pa še permanentna kriza oblasti in vladanja. Ob očetu tiranu, ki vse počne v imenu boga in vrisuje veselo oznanjenje z bičem in mečem, vse to razgiba samo dogajanje in ponudi vpogled v svet permanentne krize. Permanentne očitno zato, ker nekomu ustreza. Romanu se pozna, da je prvenec, saj poskuša zgostiti in preplesti zgodbo o odstavljenem domačem diktatorju s tisto o brezizhodnosti bivanja, šolanih še posebej, v zaostrenih političnih razmerah ob ždenju na robu revščine. Prinaša pa presenetljiv zgodbarski preobrat, nekaj živih, aktivnih literarnih likov in nekaj vpogleda v neveselo stanje na terenu, ki skoraj kliče po izselitvi kam, kjer je stanje stvari manj surovo in brezizhodno.