Knjiga leta 2018

V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki (Batman, Superman, Spider-Man, Iron-Man, Thor, Hulk, Wolverine ipd.) in ko so na Slovenskem knjižnem sejmu za KNJIGO LETA razglasili strip Ivan Cankar: podobe iz življenja, ki ga je po scenariju Blaža Vurnika narisal Zoran Smiljanić, je prav, da se spomnimo, kako je Cankar v Mojem življenju videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v šoli učitelj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napravil cmeravo mevžo. Ustanoviti in napisati je bilo treba vse drugo, vse mogočnejšo zgodbo. Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo.

Kakšna moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega še treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se začudi: ‘A tako! Nikar ne zamerite ...’«

Natanko tako izgledajo danes filmski superjunaki: zamahnejo z roko, da bi spodili muho, a mimogrede izpulijo ves temni Manhattan. Ali pa zamahnejo z roko, da bi spodili kakega ptiča, a mimogrede izpulijo kompletni Golden Gate. Zakaj morajo podreti svet, da bi ga rešili, ni jasno, toda ti superjunaški, stripovski filmi ne skrivajo, da je jezik kapitalizma distopija. Cankar se je v tem podrtem svetu odlično znašel. To je bila ulica, na kateri je živel – skyline je bil distopičen.

Cankar se je zdaj končno vrnil domov – v strip, svetišče superjunakov. Strip Ivan Cankar: podobe iz življenja je njegova biografija. In nazadnje, ko je že vsega konec, ko se že piše leto 1918, ko je torej že mrtev in pokopan in ko Smiljanić v kodi – v seriji epiloških sličic – špekulira, kaj bi se zgodilo s Cankarjem, če bi živel dlje, recimo tja do II. svetovne vojne (bi postal partizan ali domobranec? bi po vojni postal mučeniška žrtev pobojev ali bi na bankovcu za tisoč dinarjev nadomestil zeniškega železarja Arifa Heralića?), ali pa še dlje, recimo do danes (bi »borutoval« ali všečkal?), ga prav na zadnji sličici vidimo, kako bere Smiljanićev strip in se na ves glas krohota.

Cankar se je zdaj končno vrnil domov – v strip, svetišče superjunakov. Strip Ivan Cankar: podobe iz življenja je njegova biografija.

A ne brez razloga: ni imel pojma, da je bil stripovski – celo superjunaški – material. Imel je superjunaški izvor: preživel je napol biblično povodenj (leta 1876, na dan rojstva), apokaliptični požar rojstne hiše (leta 1879, Vrhnika), kataklizmični potres (1895, Ljubljana), odvratno, morilsko, kalvarično revščino (»klanec siromakov«), garje, ponižanja vseh vrst, nasilje, težko roko strica Šimna, ljubljansko cukrarno, skodelico kave in materino peklensko pumpanje občutka krivde (dateljni, piškoti, suhe hruške). Rojevala – formirala, če hočete – so ga ekstremna »spremenjena« stanja, ki jih Smiljanić prelevi v groteskni, somračni ground zero. Obrazi z vrhniškega klanca – tega »velikanskega pokopališča« – in iz cukrarne – te »mrtvašnice živih« – izgledajo kot izbuljeni, piškavi, razpadajoči, okostnjaški zombiji, kot predhodniki Leonejevih sifilitikov z Divjega zahoda, Cankar – ožigosan kot živina v O. K. Corralu – pa ima na čelu vžgan R(evščina). Dalje, telesno je bil tako slabo razvit, da je bil v šoli opravičen telovadbe, toda njegov »alter ego« je imel superjunaške, nadnaravne sposobnosti: ustvarjati je znal dela, s katerimi je nacijo, kritike in stebre družbe spravljal ob živce. Tega danes ne zna več nihče v Sloveniji. Še huje: knezoškofa Jegliča je leta 1899 z Erotiko tako šokiral, da jo je ta sežgal. Morali bi videti Jegličev srednjeveški obraz, osvetljen z zublji, ki bruhajo iz pekla: danes Erotika, jutri svet!

In ne pozabite: Cankar je pogosto poziral v temni pelerini – kot številni superjunaki. Ko v tej temni pelerini nekomu razlaga, kako katastrofalno je Anton Aškerc uredil Kettejeve pesmi (in da je nekatere celo popravljal!), veste, da ga bo zmlel v sončni prah. A Smiljanić ne pušča nobenega dvoma: ti, ki so Cankarja sovražili (Fran Govekar, Ivan Tavčar ipd.), so ga res sovražili! Tavčarjev dvignjeni prst (»Iz mene ne bo norca delal«) in Govekarjevo hujskanje (»Želim, da ga malo okrcate po domišljavih ustih«) sta popolna žanrska poziva k mobilizaciji diaboličnih sil Teme in k uničenju Dobrega. Čakajte, da stisne pesti in da se mu pokadi iz glave, ko mu razsujejo Hišo Marije Pomočnice. In čakajte, da se njegova depresija prevede v Nino, njegova strast v Gospo Judit, njegova zagrenjenost v Martina Kačurja, njegova hudobija v Pohujšanje v dolini šentflorjanski, njegova jeza pa v povest Hlapec Jernej in njegova pravica, v kateri je Ivan Prijatelj videl »svetovno-mogočno prepesnitev Marxovega Komunističnega manifesta«.

Ko Cankar bratrancu Izidorju razlaga, da ga k delu najbolj podviza jeza (»Bog jo blagoslovi!«), ga Smiljanić transfigurira v mutantskega, podivjanega, mišičastega orjaka, podobnega Hulku. Cankar, ki ni nikoli bežal pred pandemonijem (Jerneja na koncu vržejo na ogenj!), je imel toliko sovražnikov, da bi z njimi zlahka napolnil Marvelovo vesolje. Številni superjunaki padejo s tujega planeta, a po drugi strani – tudi Cankarjeva Slovenija je vedno izgledala kot tuj planet. Stripovski diaboliki hočejo zavladati svetu. Pri Cankarju je ravno nasprotno: ko bereš njegova dela, imaš občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.

Prav lepo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo s Cankarjem, če bi živel dlje. Bi postal partizan ali domobranec? Bi pristal v hudi jami ali na bankovcu?

Zoran Smiljanić je stripovsko biografijo Ivana Cankarja risal devet mesecev. Kot bi rekel Cankar, rock star z Rožnika: »Počasi in trudoma ... kakor jagode na rožni venec.« Toda Cankarjeve biografije ni bilo ravno enostavno prevesti v strip – Cankarjevo življenje je prepolno prizorov, dogodkov in situacij, ki so že davno postali del obveznega Cankarjevega vesolja (in ja, nacionalnega kanona). Samo pomislite: kar je za Hamleta tisti »Biti ali ne biti«, je za Cankarjevo vesolje skodelica kave, toda v Hamletu je le ena skodelica kave, v Cankarjevem vesolju pa jih je kopica, zato mora Smiljanić vsak – še tako kulten ali okulten – prizor spraviti v nekaj sličic, nekaj kadrov, včasih le enega.

A to stori briljantno, kompaktno, lucidno. Ko izvemo, da je Cankar živel v »nepopisni bedi«, ga izriše iz pikic. Ko izvemo, da je »v svojih delih bičal nemoralo, hinavščino in dvoličnost«, ga nariše z bičem v roki. Ko izvemo, da je »njegovo mnenje marsikoga udarilo v čelo«, ga nariše z boksarskimi rokavicami. Ko izvemo, kako zelo rad je poziral v vojaški uniformi, ga nariše kot kombinacijo Švejka in Popaja. Ko izvemo, da so mu Hlapce cenzurirali na 62 mestih, ga nariše razstriženega. Ko izvemo, kako obupan, zanemarjen in žalosten je bil med pisanjem Knjige za lahkomiselne ljudi, ga na ulici nariše tako pomanjšanega, da ulične kocke izgledajo kot jetniške rešetke.

Ob slovitih, že davno ponarodelih replikah iz Hlapcev – »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!« – ždi mali slovenski homunkulus, ki se v prvi sličici priklanja, v drugi prikloni, v tretji pa se že plazi po tleh. Vse je narisano enostavno, v nekaj potezah, skoraj kot zaščitni znak ali državni grb – in ja, skoraj posvetilo Slovencem v Bruslju.

Nekateri prizori – recimo slavnostna uprizoritev Kralja na Betajnovi in Cankarjev preskok od bedaka do junaka (in od treme do ovacij) ali razrez črtice Gospod stotnik – so pravi mali trilerji, drugi – recimo poskus samomora Cankarjeve fenice – so lekcije iz stripovske ekonomičnosti, spet tretji – recimo Cankarjev obisk dunajske razstave slovenskih impresionistov – so lekcije iz stripovske zadržanosti, Cankarjeva smrt – od lika ostane na papirju le packasta tinta – pa je tipični Smiljanićev hardfuckerski mindfuck.

In saj res: kaj Smiljanić naredi s skodelico kave? Jo izpusti – tako kot nekatere postavitve Hamleta izpustijo »Biti ali ne biti«? Ne, ampak pusti, da se prizor s skodelico kave odvrti in da Cankar užali mamo (»Pustite me na miru! Ne maram zdaj!«), toda takoj zatem – v naslednjem prizoru – mama že hudo zboli in umre, nekaj trenutkov kasneje – v naslednjem prizoru – pa umre še njena mati, tako da iz ptičje perspektive vidimo, kako ležita mrtvi vsaka v svoji sobi. Zavrnitev skodelice kave ima strašne posledice – pogubna je, katastrofalna. Cankar, ki so mu imponirale reči v nadnaravni velikosti in ki ni mogel živeti brez vznemirjenja (oh, in ki je kavo od tega »incidenta« pil le še iz kozarca!), je pisal tako, kot da z vsakim novim stavkom žaluje za svojim prejšnjim stavkom – Smiljanić skuša to vizualno izraziti.

Smiljanićev Cankar – sicer v nenehnem boju s Smrekarjevim Cankarjem – je zdaj tisti the Cankar, ki ga bomo poslej videli pred sabo. Ali bolje rečeno: Smiljanić nam pove, kako naj vidimo Cankarja. To je zdaj Cankar! In to so zdaj drugi »liki« iz Cankarjevega vesolja. Smiljanićev stric Šimen je zdaj stric Šimen. Smiljanićev kanonik Jeran je zdaj kanonik Jeran. Smiljanićev Ivan Tavčar je zdaj Ivan Tavčar. Smiljanićeva Helena Pehani je zdaj Helena Pehani. Smiljanićeva Albina Löffler je zdaj Albina Löffler. Smiljanićeva Ana Lušin je zdaj Ana Lušin. In tako dalje. Ne, ne bomo jih več videli in doživljali tako kot prej. Doživeli so reboot. In redizajn. Cankarja in njegovo vesolje bomo poslej videli tako, kot ju je videl in narisal Smiljanić. Če bo kdo posnel Cankarjevo filmsko biografijo, se bo moral opredeliti do Smiljanićevega Cankarja.

In seveda: opredeliti se bo moral do Cankarjeve mame. Ne vemo, kako je izgledala. Cankar jo je narisal, toda šele na smrtni postelji – in še to risbo je kasneje izgubil. Bila je v kovčku, ki ga je prodal. »Mater sem prodal,« se zgrozi v črtici Materina slika. Hudo. A še huje je to, da je ni mogel gledati mrtve. In zaradi teh in podobnih Cankarjevih »igric« si jo je moral Smiljanić zdaj izmisliti.

Strip Ivan Cankar: podobe iz življenja je videti kot zgodba o izvoru superjunaka. In nič ne bi bilo narobe, če bi ta superjunak zdaj dobil stripovsko, albumsko serijo. Prav lepo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo s Cankarjem, če bi živel dlje. Bi postal partizan ali domobranec? Bi pristal v hudi jami ali na bankovcu? Cankarja si zlahka predstavljamo v kasnejših zgodovinskih kontekstih in situacijah, sredi dramatičnih trenutkov in prelomnih dogodkov, navsezadnje, Cankar in Hitler sta živela hkrati na Dunaju – in prav na Dunaju sta se navzela antisemitizma. Cankar je Dunaj še pravočasno zapustil. A kaj če ga ne bi?