30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Laibach: The Sound of Music
2018, Mute Records
+ + + +
Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
+ + + +
Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.
Pri Laibachovih glasbenih predelavah so bistveni pomeni, ki jih skladbe dobijo s postavitvijo v nov kontekst.
© Daniel Miller
Skupina je mojstrica izposojanja zamisli, pa naj gre za različne rekontekstualizacije totalitarnih podob, s katerimi se je v sklopu t. i. Laibach Kunsta uveljavila tudi kot likovnoumetniški kolektiv, ali za rekonstrukcije ikoničnih glasbenih del, s katerimi že od nekdaj bogati svojo diskografijo. The Sound of Music je peti album priredb zasedbe Laibach. V njenem opusu glasbenih rekonstrukcij najdemo ploščo priredb skladb zasedbe The Beatles, album sedmih predelav skladbe skupine Rolling Stones Sympathy for the Devil, zbirko interpretacij vojnih pesmi NATO in Laibachkunstderfuge, ploščo priredb Bachovih fug. A pri Laibachovih glasbenih predelavah nikoli ne gre zgolj za izposojanje zamisli – bistveni so pomeni, ki jih skladbe dobijo s postavitvijo v nov kontekst. V ospredju ni glasbena dovršenost, temveč konceptualna vrednost. The Sound of Music združuje oboje: tudi v glasbeno najambicioznejših trenutkih, za katere je odgovoren predvsem Boris Benko iz dvojca Silence, plošča kipi od porogljive, parodične satiričnosti. Ker pa gre seveda za nekoliko prežvečeno formo, ki jo zasedba uporablja že od nekdaj, z novo ploščo hkrati deluje kot parodija same sebe.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.