Jurij Andruhovič: Moskoviada

Nižje od pekla

Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo.

Poznamo dva podobna romana, predhodnika: prvi, ki nam pade na pamet, je seveda Moskva – Petuški Venedikta Jerofejeva, pričevanje o pivskih zvijačah ubožnih in delirantnih stanjih na progi med postajama iz naslova. Zgodba doživi radikalizacijo pri Poljaku Jerzyju Pilchu v romanu Pri mogočnem angelu, v katerem se protagonist spomni samo tistih ur med prihodom s klinike za odvajanje in prvim požirkom, ki ga slej ko prej, vsekakor pa pred naslednjo streznitvijo izstreli nazaj na kliniko.

Andruhovič je napisal ruski roman kampusa v širokem zamahu: norčij z najboljšo vseh klap, z njegovo lastno, ne manjka; veseli dogodki v študentskem naselju, kjer omahujejo v smrt hrabri plezalci, ki se poskušajo prebiti do krošnjarskih Vietnamcev po polnočno vodko; študentski domovi, kjer azijatski književni kolegi navijajo svojo etno muziko, drugi pa sanjajo, da bodo po vrnitvi v domače zabačene province postali veliki pesniki. Punce so za kaj takšnega pripravljene narediti marsikaj, gibanje ’jaz tudi’ ali kaj podobnega se tega s pristnim mačizmom podkletenega romana seveda ni dotaknilo. Predvsem pa je Andruhovič polemičen, njegov stavek drsi od preklinjanja oderuških azijatov, ki imajo v prestolnici nočne stojnice in so sploh (edini) marljivi, do napada na velike svetinje narodove. Seveda ne toliko ruske, tam svoje pokasirajo recimo Puškin in njegovi epigoni, nabrani z vseh vetrovnih step in iz vseh tistih silnih nedojemljivih časovnih pasov, bolj nasuva ukrajinske veličine, njihov protitatarski balast, njihov v temelje državnosti položeni patos. Andruhovič je spisal močan protiimperialen pamflet, v katerem duhovito, blasfemično in strastno, saj je razpad blizu, uporabi celoten zasmehovalni literarni pogon. To je nabrito čtivo, ki nas vodi skozi zadnje dneve multinacionalnega konglomerata.