Sandra Erpe, kantavtorica in pesnica

Začela je kot glasbenica – glasbeno se udejstvuje od šestnajstega leta, lani pa je izšel njen glasbeni prvenec, Sinonim za mojo mladost. A čeprav je že besedila na albumu, prav tako kot glasbo, napisala sama, jo je mikala tudi poezija v svoji najbolj osnovni obliki. Tako je letos luč sveta ugledala še njena pesniška zbirka, Prtljaga.

Razdeljena je na pet sklopov, prinaša pa dvainštirideset pesmi, ki jih je večinoma navdihnilo vsakdanje življenje, odnosi med ljudmi in okolje, v katerem Sandra živi. Rojena v okolici Novega mesta se je ob začetku študija preselila v Ljubljano (ki ji je posvetila tudi eno izmed pesmi v zbirki, Glavno mesto), na katero pa se je le stežka navezala. »Prvih nekaj let sem v Ljubljani pravzaprav zelo trpela, ni mi bilo udobno. Hkrati mi že pred tem ni bilo zares udobno doma, ker sem imela občutek, da v Novem mestu ni na voljo dovolj vsebin. Tam se mi ni zdelo, da je to neko okolje, kjer lahko prosperiram, po drugi strani pa se tu nisem počutila, kot da spadam v veliko mesto. Bila sem nekje vmes.« In kdaj se je potem udomačila v Ljubljani? »Sčasoma sem našla svojo družbo in se zavestno odločila, da bom tu doma. Takrat se je moj odnos do mesta spremenil. Tudi preselila sem se bliže centru, prva tri leta sem namreč stanovala na Brezovici in se od tam vozila na faks. Tako mesta niti ne začutiš zares.«

Poleg tega da je našla svojo družbo, se je med študijem primerjalne književnosti, za katerega se je odločila, ker na glasbeni konservatorij ni bila sprejeta, zbližala tudi z literarno sceno. »Čeprav je študij v osnovi tak, da moraš veliko narediti sam, pa se mi zdi kvaliteta Filozofske fakultete in študija primerjalne književnosti v tem, da je zelo spodbujal medsebojne kontakte in druženja. Na tak način spoznaš ljudi s podobnimi interesi, hkrati pa sem sama začutila tudi, da si želim biti vpeta v kulturno sfero, obiskovati dogodke ... vzgojila sem neko odgovornost do umetnosti.« Ves čas je veliko brala sodobno slovensko poezijo, od Alje Adam in Ane Pepelnik do Gregorja Podlogarja, Primoža Čučnika ter Maje Miloševič, pa še bi lahko naštevala, bila pa je tudi udeleženka kar nekaj pesniških delavnic. Čeprav ne verjame, da se da pisanja v celoti naučiti, je prepričana, da nekatera pravila, ki ti pri tem pomagajo, vseeno obstajajo. »Ko sem bila na prvi delavnici, nisem o pisanju vedela skoraj nič. Potem pa so nam tam povedali številne uporabne stvari, na primer to, da se naj izogibamo arhaičnim besedam, tudi če se nam zdi, da sodijo v pesem. Ali klišejem, kot sta ’oblačnega neba’ in ’bolečega srca’ ... ne pravim, da teh besednih zvez v poeziji nikoli ne smeš uporabljati, ampak res so že tako zlajnane, da mora biti uporaba v kontekstu in upravičena.«

Nekateri mladi pesniki, ki jih je na teh delavnicah spoznala in ki jih posluša na literarnih večerih, do kritike niso tako dojemljivi, pravi. »Mnogi so nekaj prebrali in jim je bilo všeč, zdaj pa delajo po isti šabloni – in ne razumejo, zakaj jih kritiziraš. Rečeš na primer: ta kitica ne steče gladko, malo se zatika, on/a pa: ja, ampak jaz sem si točno tako zamislil/a.« Opaža tudi, da mišljenje, da rima ni več popularna, lahko pelje v zelo slabo poezijo. »To, da nekaj nima ločil in da je v prostem verzu, še ne pomeni, da gre za pesem. Pa ti ’instagramabilni’ kratki verzi ... kaj točno je to? In potem pridejo na oder vsi suvereni in interpretirajo to, kot da je zlato, pa čeprav v življenju niso prebrali kaj dosti druge poezije.«

Sama napisano, nasprotno, kar dosti popravlja. »Ni tistega, da se usedeš in napišeš pesem, to narediš, ko si star devet let – in to verjamejo tisti, katerih izdelki so slabi,« se nasmehne. Pri njej proces pisanja pesmi poteka tako, da zapiše verz, iz katerega potem naredi celoto. »In jo pilim, dokler ritem ne štima. Velikokrat pesem preberem tudi glasno, da vidim, kje se zatakne. Delo ni nikoli končano, stvari bi vedno lahko bile še boljše.« Da bi lahko bil boljši, se ji danes zdi tudi za njen kantavtorski album Sinonim za mojo mladost. »Za tem izdelkom ne stojim v celoti, konec koncev so na njem skladbe, ki so nastale, ko sem imela devetnajst let. Normalno, da takrat še nisi zares zrel. Že sam proces snemanja je trajal eno leto in človek se v tem času precej spremeni – ne nazadnje se je spremenil tudi moj imidž. Zato si želim, da bi ljudje počasi pozabili na to ploščo in se osredotočili na moje druge projekte.« Ker jo zanima poezija v glasbi, bo sicer ostala v podobnih vodah, a z dodano vrednostjo. »Šanson, song ... to so na primer stvari, ki me zanimajo. Želela bi tudi izboljšati svojo interpretacijo v smislu branja poezije ali se ukvarjati s performansom. Po drugi strani pa me intrigira tudi elektronska glasba, umetniška elektronika, kar je spet čisto neka druga plat. Bom pa seveda ob vsem tem še naprej pisala čisto poezijo, tako da si gotovo obetam še kakšno pesniško zbirko.«