David Grossman: Pride konj v bar

+ + + +

Komikov sentimentalni testament

Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno.

Grossman roman postavi v živahen zabaviščni prostor, kjer si prekaljeni rutiner in človek nedvomnih talentov, vsaj kakor ga opisuje priča, prilasti zabavo. Namesto butastih šal začne pripovedovati najbolj travmatične spomine: o tem, kako so ga prišli v taboru za predvojaške veščine pri štirinajstih letih iskat, češ da mora, sirota, na pogreb, pri tem pa so mu – z vojakom lastno galanco in etiketo – vsi po vrsti pozabili povedati, za katerega od staršev gre. Pač niso imeli pravil službe, ki bi povedala, kdo je za kaj takega pristojen, zato se je moral Dovale na poti na pogreb z vojaškim džipom sam odločiti, medtem ko mu je voznik neutrudno pripovedoval vice. Žrtvovati je moral, vsaj po lastnem mnenju, enega od staršev, in ta občutek krivde ga tako preganja, da povabi na očiščevalni ritual tudi prijatelja iz otroštva, sodnika, ki vse skupaj opisuje. Tudi zato, ker se stoječemu komiku zdi, da šele izkušena sodna instanca lahko presodi o skrivnostih otroškega srca, zaklenjenih v telo bolehnega, prezgodaj ostarelega duhoviteža.

Ta je kljub klavrnemu stanju in dejstvu, da se pred nami lomi in drobi od sile spomina, še kako okreten zabavljač, z do konca obvladano mimiko in dramatičnimi preskoki. Grossman poleg osebne zgodbe, ki je na meji blasfemije in ne-domoljubja, poleg miselnih igric s publiko, ki se počuti nategnjena in množično odhaja, popisuje tudi igralska izrazna sredstva. Njegov komik v silovitem in izpovednem monologu ob nagovoru in provociranju publike perfektno obvladuje prostor, vpleta posameznike, se posmehuje vsemu; hkrati gre za spoved in inventuro. V romanu brbota od mešanice politične nekorektnosti, mračno obarvane aktualnopolitične refleksije, poigravanja s stereotipi bližnjevzhodnih sosedov in samih Judov do lastne izvoljenosti, vici vmes pa so vaba, s katero zadržuje občinstvo. Enako drži v pesti Grossman bralca: uspešno, silovito, spisano v enem samem zamahu, zato pa s toliko več dramatičnimi premolki in izbruhi mučne gostobesednosti.