Fahrenheit 11/9

zadržan +

Jezni belec.

Najprej vidimo serijo ameriških osebnosti, ki pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v različnih oddajah in na različnih prizoriščih odločno ponavljajo: Donald Trump ne bo postal ameriški predsednik! Donald Trump nima nobenih možnosti! Donald Trump ne bo nikoli ameriški predsednik! Na dan volitev vidimo predvolilni štab Hillary Clinton – evforija! Hillary je že zmagala. In vidimo Trumpov predvolilni štab – pogreb! Trump je izgubil. Toda potem zmaga Trump. Zdaj zagledamo zgrožene, šokirane, zaprepadene obraze, ki kar ne morejo verjeti, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo: Kako je to mogoče? “How the fuck did this happen?” In zaslišimo užaloščeni, jokajoči, patetični glas Michaela Moorea, ki prav tako ne more verjeti, da je zmagal Trump.

Kar je čudno: prav Moore je namreč že davno pred volitvami poudarjal, da bo zmagal Trump. Kaj je zdaj tako začuden in zgrožen? Zakaj joče? Še bolj čudno je, da Moore ponavlja tiste najbolj očitne, najbolj zlizane klišeje o Trumpu – da so mu mediji podarili nenormalno veliko prostora, da je narcis, rasist in mizoginik, da je perverzno obseden s hčerko Ivanko, da ljubi avtokrate in diktatorje, da je nekoč zahteval eksekucijo petih nedolžnih najstnikov, da je podjetniški kriminal izvajal na odprti sceni in da je Obami očital, da ni rojen v Ameriki. Tudi drugi njegovi “uvidi” – da sta Trumpu pot v Belo hišo tlakovala Bill Clinton in Barack Obama, da so se demokrati stopili z republikanci, da je vodstvo demokratske stranke Sandersu ukradlo predsedniško nominacijo, da je Hillary Clinton osvojila tri milijone več glasov kot Trump, da je elektorski sistem volitev zastarel, da Amerika izgublja vero v demokracijo ipd. – so le wikipedijski pregovori. Še najbolj čudno pa je, da kot neke vrste doku-v-dokuju vključi zgodbo o tem, kako je Rick Snyder, republikanski guverner Michigana, tajkunski, diktatorski novi obraz (Trump pred Trumpom), s svojimi potezami – s korupcijo, klientelizmom, privatizacijo javnega vodovoda, pučistično razglasitvijo izrednih razmer, vodenjem Michigana kot podjetja ipd. – zastrupil vodo v Flintu (ljudem so izpadali lasje, otroci so zboleli, pojavila se je legionela ipd.), Mooreovem rojstnem kraju.

To ni namreč nič novega – zakaj ni Moore o tem že prej posnel dokumentarca, navsezadnje, kariero je leta 1989 začel z dokujem Roger & jaz, v katerem je “lovil” Rogerja Smitha, direktorja avtomobilske tovarne General Motors, ki je v Flintu zaprla tovarne in jih preselila v Mehiko? Moore, jezni belec, zgodbo o Flintu očitno potrebuje le zato, ker je nekoč že vžgala. A po drugi strani: Fahrenheit 11/9 je kolekcija reči, ki so nekoč vžgale – poskus civilne, “državljanske” aretacije predsednika (Kapitalizem: Ljubezenska zgodba), množični pokol šolarjev in nadzorovanje orožja (Bovling za Columbine), druženje z odpuščenimi ali podplačanimi delavci (The Big One), satiriziranje predsednika in Amerike s Fahrenheitom v naslovu (Fahrenheit 9/11). Pa ne vžgejo več. Trenutki lucidnosti so redki. Recimo: Trump je za ameriškega predsednika kandidiral le zato, da bi pokazal, da je popularnejši od Gwen Stefani, ki ji je mreža NBC za nastope v šovu Glas plačevala več kot njemu za nastope v šovu Vajenec. A to si izmisli. Moore ne pušča nobenega dvoma, da je Trump diktator in fašist, ki lahko povzroči jedrsko vojno – kako se ga znebiti? Moore ima rešitev: z volitvami! Če je Trump diktator in fašist, ki lahko povzroči jedrsko vojno, potem na volitve ne moremo čakati. Nič, Moore je še en jokajoči liberalec, ki bi revolucijo brez revolucije. Včasih se itak zdi, da je ta doku posnel le zato, da bi lahko pokazal, da je s Trumpom nekoč nastopil v istem TV-šovu (in da je bil Jared Kushner, Trumpov zet, fen njegovega dokuja Sicko).