Dr. Vera Kržišnik Bukić: Je v Sloveniji biti Bošnjak nekaj manj vrednega kot biti Madžar?

»Je v Sloveniji biti Bošnjak nekaj manj vrednega kot biti Madžar?«

V Sloveniji poleg ustavno varovanih manjšin, madžarske in italijanske, obstajajo tudi precej številčnejše manjšine iz nekdanje Jugoslavije. To so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi, ki pa skoraj tri desetletja po osamosvojitvi niso bili deležni ureditve še nikakršnega pravnega statusa v Sloveniji.

Kaj vas žene v prizadevanjih za pravice manjšin iz nekdanje Jugoslavije?

Zelo preprosto. Zavezana sem načelu, da se v življenju zavzemam za tisto, kar sodim, da je prav. In ker sem znanstvenica, mi je resnica, ki je ali naj bi bila pogoj za pravico, dostopnejša.

Slovenski politiki se radi pohvalijo, da ima Slovenija dobro manjšinsko politiko, manjšine pa imajo zagotovljeno ustrezno varstvo.

Glejte, ob vstopu v EU leta 2004 je nekako obveljalo, da ima Slovenija tudi za evropska merila zgledno urejeno varstvo manjšin. A to je bilo, pogojno rečeno, le pol resnice. Namreč to varstvo se je nanašalo samo na tri manjšine, italijansko in madžarsko ter romsko etnično skupnost. Nekatere druge dejanske, celo znatno številnejše manjšine, ki pa so bile sistematično izvzete iz kakršnekoli pravne normiranosti, so ostale seveda zunaj vsakršnega manjšinskega obzorja ter s tem obveznosti države. Tak položaj imamo še danes in po skoraj treh desetletjih njegovega dejanskega trajanja je postal pač »normalna« stvar, kot se, po logiki stalnega vzdrževanja monopolno vsiljenih predstav, dogaja še z več drugimi neetično obravnavanimi zadevami v slovenski družbi.

Izbris je bil naklepno dejanje, usmerjeno k redukciji števila stalnih prebivalcev Slovenije, pripadnikov manjšinskih populacij z območja razpadle SFRJ.

Odklonilen odnos do urejanja vprašanj narodnih manjšin iz nekdanjih republik SFRJ nas ne bi smel presenečati, navsezadnje je prav zoper to družbeno skupino Slovenija v svoji (naj)novejši zgodovini storila največjo sistematično kršitev človekovih pravic – izbris.

Da, ta največji moralni zdrs, ki nam ga je državljanom Republike Slovenije priredila naša država in ga je, da bi bila sramota še večja, sodno obravnavalo in ga obsodilo celo evropsko sodišče za človekove pravice, je bil, se z vami strinjam, tako dejanje, da odklonilen odnos do urejanja vprašanj narodnih manjšin iz nekdanjih republik SFRJ pravzaprav sploh ne bi smel presenečati. A dovolite, da se dotaknem neposrednega dogajanja pred »izbrisom«, ki je bistveno povezano s procesom državnega osamosvajanja Slovenije in lahko ta zdrs še dodatno osvetli. To kratko, vendar zgodovinsko zelo zgoščeno prelomno obdobje 1990–1992 kaže analizirati kot čas pred plebiscitom in po njem. Na začetku devetdesetih let je v Sloveniji močno prevladoval negativni naboj do Jugoslavije in vsega z njo povezanega. Toda slovenska osamosvojitvena politična elita vseh ideoloških usmeritev se je zavedala, da je uspešna ustanovitev samostojne države projekt, ki ga mora podpreti čim številnejše državljansko telo. V jesenskem obdobju priprav na decembrski plebiscit so zato različne politične stranke in struje ter uradna država soglasno sprejele vsaj tri dolgoročno zavezujoče dokumente, s katerimi naj bi za glasovanje na plebiscitu za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo pridobile čim več tudi razmeroma zelo številnih v Sloveniji živečih pripadnikov narodov po izvoru z območja takratne Jugoslavije. Vsebinsko bistvo teh dokumentov je bilo, da se njihov položaj v novi državi, samostojni Republiki Sloveniji, ne bo spremenil oziroma ne bo poslabšal. Skratka, kljub zadržanosti glede opredelitve kolektivnega statusa teh potencialno nastajajočih manjšinskih skupnosti so bile populacije ex-YU v Sloveniji obravnavane nedvomno vključevalno.

Kar pa ni trajalo dolgo …

Da, nepričakovano velik plebiscitarni uspeh je sprožil slovensko nacionalno evforijo, tako da je v samo nekaj naslednjih mesecih uradni predplebiscitarni naklonjeni odnos do teh skupnosti hitro splahnel. V temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije sredi leta 1991 in konec tega leta v ustavi Republike Slovenije o njih nenadoma ni več nobenih sledi. Prava »kazen« pa je te ljudi doletela samo dva meseca po sprejetju ustave, februarja 1992, z izvirnim izumom države, izbrisom. To dejanje je bilo naklepno usmerjeno v zmanjšanje števila stalnih prebivalcev Slovenije, pripadnikov manjšinskih populacij z območja tik pred tem razpadle SFRJ.

Ostaja vprašanje, do kdaj še stigmatizirati Nemce v Sloveniji, ko so jih kot manjšine v zakonodajo že vključile druge evropske države.

A tri desetletja kasneje bi vendarle pričakovali ureditev vprašanja teh manjšin v ustavi in zakonodaji. Zakaj po vašem mnenju kljub trudu nekaterih to še ni urejeno?

Desetletje po osamosvojitvi je bilo iz 101 razloga čas, ki je bil nekako res malo primeren za urejanje narodnomanjšinskih razmer v Sloveniji. Naslednje desetletje pa se je le že zaključil pomembni politični dokument državnega zbora, ki je na prvotno pobudo združenja predstavnikov šestih manjšin iz ex-YU z več kot dvetretjinsko večino poslancev sprejel posebno deklaracijo, s katero so te vsebinsko opredeljene kot narodne skupnosti in njihovi pripadniki v Sloveniji so poimensko navedeni: Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Srbi. Žal pa je res, da kljub v tej deklaraciji zapisani ustrezni sugestiji in kljub velikim in stalnim prizadevanjem tega združenja še do danes ni urejen njihov pravni status oziroma so še danes, pravno gledano, manjšine, ki jih ni. Razlogov za to je več, glavni pa vsekakor izvirajo iz že povedanega, in če hočete konkretneje, iz razlogov konservativne zadržanosti ali nekega imaginarnega strahu vladajočih političnih struktur, prav tako iz precej razširjenega kompleksa slovenske narodne večvrednosti. Nemalo krivde pa pripisujem tudi oportunistično strokovni srenji v Sloveniji.

V čem se strokovna mnenja razlikujejo?

Zastopam mnenje, da so zgodovinsko tradicionalno, sociološko, politološko, pravno in mednarodnopravno te narodne skupnosti v Sloveniji narodne manjšine oziroma manjšinske narodne skupnosti, ki so posledica družbene realnosti razpadle SFRJ. Moji strokovni nasprotniki pa te populacije opredeljujejo in označujejo za priseljence, kar je mainstreamovski politiki v Sloveniji seveda bolj povšeči. S tem se nekako celotna zadeva zapre. V širši javnosti se na pojem in izraz priseljenci kaj hitro dodajo še izrazi prišleki, pritepenci, priskledniki in še kakšen prilastek z negativno konotacijo. Bistvo narodne manjšinskosti pa ni razmeroma kompaktna ozemeljska poselitev populacije, ki jo karakterizirajo manjšinski jezik in druge etnološke posebnosti ter narodnomanjšinska zavest, temveč sta odločilna subjektivna volja in javno prizadevanje manjšine za ohranjanje narodne identitete, ki se v neki državi razlikuje od narodnovečinske in od drugih družbeno prisotnih narodnomanjšinskih entitet. To je tisto, kar bi morala država razumeti in spoštovati ter ustrezno, seveda predvsem pravno, upoštevati pri urejanju družbenih odnosov na tem področju.

Kakšne manjšinske pravice bi po vašem morale uživati te narodne skupnosti, recimo v primerjavi z italijansko in madžarsko? 

Stalno se poudarja to primerjanje, zato je že samo po sebi problem, nepotreben problem, predvsem pa problemska točka, ki javnost, žal, uspešno le zavaja. Glavna razlika med ustavno priznanima avtohtonima narodnima skupnostma in delno še romsko skupnostjo na eni strani ter tu obravnavanimi na drugi je v tipu ozemeljske poselitve. In le ta bistvena značilnost naj bi določala različen, pogojno rečeno »tehničen« odnos države do njenih narodnih manjšin. Sam tip poseljenosti, teritorialno kompaktnejši ali bolj disperziran, ne spremeni odgovornosti večinskega naroda in »njegove« države do dejanskih narodnih manjšin v državi, vse so naseljene znotraj iste države. Se bo šla država meritev, kateri narodni manjšini je njena pripadnost pomembnejša, je večja ali kaj podobnega? Naj bi bilo v Sloveniji biti recimo Bošnjak nekaj manj vrednega kot biti Madžar?

Kako pa je z nemško govorečo skupnostjo v Sloveniji, ki si že leta prizadeva, da bi ji priznali status manjšine. Bi tudi ta morala biti deležna enake stopnje varstva in priznanja kot omenjene in zakaj? Položaj te skupnosti je vendarle specifičen, tudi številsko pa gre za manjšo in zelo heterogeno skupino …

Izhajam iz okvirne definicije narodne manjšine, ki jo načeloma sestavljata dva sklopa elementov: objektivni in subjektivni. Nemško govoreča narodna skupnost v Sloveniji je danes majhna in ozemeljsko razpršena. Sama številnost po mednarodnih merilih ne sme biti ovira. Kot veste, so bili Nemci na Slovenskem v obdobju pred drugo svetovno vojno daleč najštevilnejša in marsikje tudi ozemeljsko razmeroma kompaktna manjšina. Po drugi svetovni vojni je ta manjšina skoraj izginila, pa tudi stigma zaradi medvojnega dogajanja se je je držala ali se je drži še danes. V teh povojnih že dolgih desetletjih se je v Evropi glede Nemcev in njihovih manjšin marsikaj zelo spremenilo, da ne omenjam že zgodovinskega poslanstva Willyja Brandta, tudi današnje Angele Merkel in zelo restriktivnih uradnih dokumentov Nemčije in Avstrije, ki današnjim generacijam strogo prepovedujejo kakršnokoli obujanje vezi z nacistično preteklostjo in njeno dediščino. Vsekakor je glede nemško govoreče skupnosti v Sloveniji nujna časovna distanca. Nisem strokovnjakinja za nemško manjšino na Slovenskem, vendar ostaja vprašanje, do kdaj še stigmatizirati Nemce v Sloveniji, ko so jih kot manjšine že vključile v sedanjo zakonodajo druge evropske države, leta 2010 na primer Hrvaška tudi v ustavo.

Ko je bila pred nekaj dnevi ponovno objavljena posebna resolucija zveze nemških društev v Sloveniji z zahtevo po ustavnem priznanju nemške manjšine kot avtohtone narodne skupnosti, je zunanji minister Cerar dejal, da je položaj nemško govorečih v Sloveniji že dobro urejen.

O upravičenosti ustavnega priznanja nemške manjšine v Sloveniji kot avtohtone narodne skupnosti sama težko sodim, dejstvo je, da je njena subjektivna prizadevanja – gotovo ne brez razloga – nedavno podprla Federalistična unija evropskih narodnosti. Se mi je pa kot poznavalki narodnomanjšinske problematike v Sloveniji nasploh porodilo tole morda obetavno spoznanje. Če bi v ustavo vključili šest ex-YU narodnih skupnosti in nemško manjšino, bi Slovenija manjšinsko problematiko lahko celovito in zaokroženo uredila ter jo za vsaj recimo pol stoletja pospravila z delovne mize, saj glede na splošno sprejeto okvirno definicijo narodne manjšine drugih narodnih manjšin v Sloveniji ni. Ko pa omenjate dr. Cerarja in njegovo stališče, ki ga je podal nemudoma po omenjeni objavi, ne morem mimo primerjave. Ko je bil predsednik vlade – pri čemer vemo, da je tudi ustavni pravnik –, je bil na začetku leta 2015 natančno in široko argumentirano seznanjen s predlogom ustavnega dopolnila 64 a, s katerim bi v ustavo uvrstili narodne skupnosti, ki jim je državni zbor leta 2011 namenil posebno deklaracijo. Toda ne tedaj ne vse do danes, ko je spet na odgovorni funkciji, ki je neposredno povezana z manjšinsko tematiko, se ni nikoli javno odzval, kaj šele, da bi javno strokovno argumentirano zavrnil ta predlog.

Menite, da je v sedanjih razmerjih moči v državnem zboru, torej v tem mandatu, mogoče pričakovati resnejši napredek na tem področju? Obstajajo stranke oziroma poslanske skupine, ki načelno ali celo odločno podpirajo vaše predloge?

Vaše retorično vprašanje je gotovo primerno. Seveda je res, da v tem mandatu ni realnih upov za optimalno pravno ureditev narodnega manjšinstva v Sloveniji, to pomeni, da na tem področju ni mogoče pričakovati ustavnih sprememb. Še s sprejetjem zakona o kulturnih pravicah narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije, ki je sicer uspešno prestal vso potrebno parlamentarno proceduro in mu ni aprila letos uspelo preskočiti le zadnje stopnice, ne bo šlo gladko. Natančna analiza pokaže, da so obeti lahko celo slabši kot v prejšnjem mandatu, kajti novi koalicijski sporazum drugače od dosedanjega te tematike med svojimi nalogami niti ne omenja. Omenjeni nesprejeti osnutek zakona obravnava to tematiko seveda le na sekundarni ravni, ureja področje kulturnih pravic v ožjem smislu, ne pa celovitega manjšinskega statusa. A ker se je za velik del poslancev že izkazal kot sprejemljiv, bo ob morebitni dodelavi v doglednem času le sprejet, saj je, kot kaže, navadna večina poslancev vendarle že zagotovljena. Drugačna je zgodba z ustavo, za spremembo katere je potrebna sedaj nedosegljiva dvotretjinska večina. Bila bi pa, po mojem uvidu, lahko uspešna uradna vloga za spremembo ustave, ki bi jo podpisalo vsaj 20 poslancev. Že sama ta vloga in z njo povezan predvideni proces vsebinske presoje predlagane ustavne spremembe bi bila dovolj dobra popotnica za nadaljnja zunajparlamentarna prizadevanja v smeri polne, tj. družbenim razmeram ustrezne in pravične ureditve za vse dejanske narodne manjšine v Sloveniji.