Tatiči

za +

Še vedno združeni.

“Ko je blago v trgovini, še ne pripada nikomur,” slišimo v japonskem filmu Tatiči, ki je letos v Cannesu osvojil zlato palmo, ki izgleda kot izliv prejšnjih Koreedovih “družinskih” filmov, Sestrice, Fantomske svetlobe, Nihče ne ve, Še vedno združeni, Po nevihti in Kakršen oče, takšen sin, in ki se začne v supermarketu, iz katerega oče in sin, Osamu (Franky Lily) in Shota (Kairi Jyo), dobro uigrana zmikavta, odkorakata s polnim nahrbtnikom špecerije. Tudi Juri (Sasaki Miyu), petletna deklica, ki zmrzuje ob cesti, ne pripada nikomur (starši se očitno ne zmenijo zanjo), zato jo odpeljeta k sebi, v revno, tesno, precej razsuto stanovanje, v katerem živijo Osamujeva mama (Kilin Kiki), njegova žena (Sakura Ando) in hči Aki (Mayu Matsuoka).

Najprej mislite, da so družina, a se zlagoma – res počasi, diskretno, kontemplativno, ozujevsko – izkaže, da krvno sploh niso povezani. Ne da to kaj spremeni: to, da niso družina, jih ne odvrne od tega, da ne bi živeli kot družina. Še več: prav to, da niso družina, da torej niso krvno povezani, jih spremeni v ultimativno družino. A če hočejo preživeti socialno zimo, v kateri so se znašli (revščina, deklasiranost, brezperspektivnost, odtujenost, prostitucija), potem morajo živeti kot družina. In seveda: da bi živeli in preživeli kot družina, jih mora vezati nekaj, kar je več kot kri – solidarnost. To pa je čustvo, ki ga hoče neoliberalizem na vsak način raztrgati – z družinsko srečo vred. (tudi Kinodvor)