Aquaman

Igra prestolov.

Aquaman je hiter in ringelšpilski – toda na enoličen način. Bombastičen – toda na dolgočasen način. Epski – toda na enodimenzionalen način. Napetosti ne pozna, toda vse, vsako situacijo, predstavlja kot Dogodek – na trumpovski način. Ne, Aquaman ni tako dober kot Črni panter ali Čudežna ženska. Pa vendar ni tako slab kot Odred odpisanih ali Batman proti Supermanu. In glede na to, da sta oba filma, Odred odpisanih in Batman proti Supermanu, Warnerjevi produkciji, je to že kar kompliment – tudi Aquaman, 350-milijonski behemot, ki ga je najprej videla Kitajska, je namreč Warnerjeva produkcija. Aquaman – alias Arthur Curry (Jason Momoa), supersonični plavalec, sin podmorske kraljice Atlanne (Nicole Kidman!) in tuzemskega svetilničarja (Temuera Morrison), dedič atlantidskega kraljestva, v katerem vse solze odnese morje – se je epizodno pojavil že v filmu Batman proti Supermanu in takoj zatem še v Ligi pravičnih, kjer je en passant obsedel na “lasu resnice”, magičnem rekvizitu Čudežne ženske, tako da je ostalim superjunakom nehote priznal vse svoje strahove in negotovosti (“Nočem umreti, mlad sem, velike reči me še čakajo”), zdaj, v Aquamanu, prvem solo projektu, pa svoje superjunaške sposobnosti demonstrira tako, da ugrabljeno rusko podmornico iz prekletstva morskih globin dvigne na površje. Kot Superman.

A ko bučno razmeče maskirane ugrabitelje, izgleda kot Bud Spencer. In medtem ko fene razveseljuje s selfieji, njegov polbrat Orm (Patrick Wilson), kralj Atlantide (no, podmorski Loki), sklene, da bo združil vojske sedmih podmorskih kraljestev in površje – zunanji svet, onesnaževalca in zastrupljevalca morja – spremenil v apokaliptično podnebno spremembo. “Milijarde ljudi bodo umrle,” dahne Mera (Amber Heard), ki hoče, da se Aquaman, ki – sicer vešč Igre prestolov – noče biti kralj, vrne v Atlantido in prevzame – logično! – prestol. Aquaman – tipična zgodba o superjunakovem izvoru, del DC-jevega “razširjenega vesolja”, božično okrašeni remiks vizualnega trušča, digitalnega iluzionizma, plapolanja kinetičnih razbitin, gladiatorskih arenskih dvobojev, uživanja v nelogičnosti, pumpanja mitologij za nadaljevanja in ojdipskega patosa – je videti kot Vojna zvezd pod morjem, sam Aquaman – “Fishboy”, kot mu pravi nekdo – pa kot Mala morska deklica ali mali Nemo (oh, ali podmorski kralj Arthur), ki dela vse, da bi se čim manj podmornic spremenilo v Kursk, da bi se čim manj ameriških obalnih mest spremenilo v New Orleans in da bi podnebne spremembe izgledale kot delo morskega psa, ne pa kot fabrikacija, ki so si jo izmislili Kitajci.