Kursk: prekletstvo globine

zadržan +

Enter Sandman!

Kursk je kot Titanik – vnaprej veste, kaj se bo neizbežno zgodilo. Ali natančneje: vnaprej veste, da bodo vsi ruski oficirji in mornarji z ruske jedrske podmornice Kursk, ki je veljala za nepotopljivo in ki je 12. avgusta 2000 potonila, umrli, da bosta večino pokopali dve eksploziji, tisti (23), ki se bodo zatekli v še varni, nezaliti prekat podmornice, pa bodo zaman čakali na pomoč – ruska vojska, katere vrhovni poveljnik je tedaj že bil Vladimir Putin, ni imela tehnologije, s katero bi jih lahko rešila, zahodnim reševalcem, ki so jo imeli, pa si tega ni upala priznati. Thomas Vinterberg, danski eks “dogmatik”, specialist za zaprte, napete, stresne skupnosti (Praznovanje, Komuna, Draga Wendy), je bil vsaj navidez kot ukrojen za zaprto, napeto, stresno skupnost potopljenega Kurska, toda na koncu odpove: tiste strašne, mučne, krčevite agonije, ki bi jo pričakovali od mornarjev, ki se totalno zavedajo, da so živi pokopani in da bodo umrli (in da dejansko ne čakajo na pomoč, temveč na smrt), ni na spregled.

Ne, ne jemlje nam diha – niti nam ne stiska živcev in želodca. Nekaj te tesnobe začutimo le v prizoru, v katerem se kapitan pod vodo med lebdečimi trupli prebija po kisik, a to je tudi bolj ko ne vse. Macdonaldovo podmorniško Črno morje je bilo precej bolj napeto, klavstrofobično in tesnobno. Kursk – poln evropskih zvezd (Colin Firth, Max von Sydow, Michael Nyqvist, Peter Simonischek, Zlatko Burić itd.) – je film katastrofe, v katerem Matthias Schoenaerts in Léa Seydoux nadomeščata Leonarda DiCapria in Kate Winslet, in film o politični aroganci, v katerem Putina nadomešča Jelcin. Točno, tudi Putina ni na spregled – film, ki se ne more odločiti, kaj bi bil, hoče biti le “sprejemljiv”. O Jelcinu lahko rečeš, kar hočeš, pri Putinu pa moraš paziti.