Zahar Prilepin: Samostan

+ + + +

Norega se krogla ogne.

Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva.

Prilepin se zgodbe ne loteva z vidika političnih zapornikov, torej žrtev, kar je bila praksa pri udarnem valu gulagovske literature, ki je veristično prikazovala taboriščni vsakdanjik. Namesto tega sestavi obsežno fresko, v kateri skoraj ni razlike med različnimi vlogami v zapletenem kazenskem mravljišču. Kot pri prozi Petra Božiča je meja med oblastjo in vladanimi zabrisana, posamezniki pa zlahka prehajajo med pozicijami. Otočje s samostanom v središču je spremenjeno v veliki eksperiment, gojijo polarne lisice, na postroju se med zaporniki gibljeta pes in jelen, zaprti naravoslovni akademiki preučujejo floro in favno, rudnine in zgodovino, pridobivajo surovine in tako dalje. Otok, prej caristično taborišče, je kvečjemu razširil in humaniziral namembnost, glasovi v tem polifonem romanu pa opozarjajo, da njihovo trpljenje ni nič novega. Še več, trdijo nekateri Prilepinovi govorci, izkušnja izolacije in skrajnih naporov naj bi bila očiščevalna, privzemajo torej govor iznajditeljev takšnih delovnih taborišč in zagovarjajo prepričanje, da je človeka mogoče, če ne celo nujno prevzgojiti in žlahtniti. Tako ob delu prirejajo koncerte in predstave, postopno prevzemajo vse pomembnejše naloge znotraj zaporniške uprave ter vodijo tehnološko zahtevnejše projekte. Prilepinov Samostan je pravzaprav pomanjšan in zaprt model za takratno, žal pa morda tudi za današnjo družbo; eni napredujejo bliskovito, drugim drsi – in na dnu niso samo neogrevane spalnice in tortura, ki jo izvajajo sotaboriščniki, na dnu je ustrelitev. Model za otoško kaznilnico je vlak Trockega, na katerem sta delovala dva od pomembnih vodij taborišča, so samooskrbni in hkrati dejavna celica družbenih sprememb, ki naj z zgledom pokaže, kako je mogoče odsukati tehnološko in miselno zaostale množice v komunizem.

Glavni junak Artjom doživlja vse mogoče, prehodi vse kroge tega purgatorija, napreduje in pada v zaporniški hierarhiji, zaplete se s paznico in žajfnično pobegneta v čolnu. Je borec in preživeli vse do konca, ko se ga polasti absurd in se v romanu sam javi za vzorčni odstrel – nase sprejme kolektivno kazen. Prilepin se je oborožil z dokumenti in v faktičnem delu, ločenem v dva epiloga, je verjetno neoporečen, roman je poln preobratov in mističnih pravoslavnih vizij, opisov bede in grobosti, vendar je obsijan s čudežno svetostjo, ki je ne umažejo anomalije v projektu.