Slovenski pesnik pred svojim časom

Na nacionalni televiziji si boste v nedeljo, 23. decembra, lahko ogledali dokumentarni film Sočasja z izgubljenimi posnetki pokojnega pesnika Jureta Detele

Pesnik, pisatelj in esejist Jure Detela (1951–1992) je bil gotovo ena najzanimivejših literarnih figur, ki so v Sloveniji delovale v osemdesetih letih, vendar ga je takrat poznalo in bralo bolj malo ljudi. Šele v zadnjih letih Detelova poezija pridobiva veljavo, gotovo tudi zahvaljujoč pesniku, prevajalcu in umetnostnemu zgodovinarju Miklavžu Komelju, ki je dolga leta preučeval njegov opus in zapuščino ter tudi uredil zbirko Zbrane pesmi, ki je izšla letos pri Beletrini in v kateri so prvič zbrane vse Detelove pesmi, verzni fragmenti in osnutki – po kronološkem vrstnem redu.

»Detelovo poezijo je določen krog ljudi zelo cenil, zlasti nekateri pesniki, ni pa prišla v širšo zavest in dolgo tudi ne v akademsko obravnavo. Po mojem te poezije preprosto niso razumeli, ker zelo izstopa iz do tedaj uveljavljenih predstav o tem, kaj je poezija. Preprosto se dogaja na neki drugi ravni,« pravi Komelj, ki to poezijo vidi kot izjemno predvsem v tem, kako je pesnik poskušal z izjemno koncentracijo pesniških sredstev doseči sublimno. »Njegova poezija se ne omejuje samo na človeškost, ampak poskuša vzpostaviti neko preseganje človeškega stanja – poskuša vzpostaviti neko tako strašno preciznost, ki bi omogočila prestavitev v zavesti v neko drugo stanje, v katerem bi se vzpostavila komunikacija med ljudmi in "bitji iz tujih svetov".«

»Njegova poezija se ne omejuje samo na človeškost, ampak poskuša vzpostaviti neko preseganje človeškega stanja – poskuša vzpostaviti neko tako strašno preciznost, ki bi omogočila prestavitev v zavesti v neko drugo stanje, v katerem bi se vzpostavila komunikacija med ljudmi in "bitji iz tujih svetov".«
(Miklavž Komelj o Juretu Deteli, pesnik o pesniku)

Detela je tudi predmet dokumentarnega filma Sočasja, ki bo 23. decembra ob 22.10 na sporedu na prvem programu Televizije Slovenija. Režiral ga je interdisciplinarni in multimedijski umetnik Miha Vipotnik, sicer tudi pionir videoarta pri nas, glavno vlogo pa je odigral Andraž Polič, igralec in pesnik. Film govori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih videoposnetkov pokojnega Detele. Med poslušanjem pesnika s trakov se protagonist filma prične spraševati o svojem uspehu, smislu, iskrenosti in pesniški slavi. V filmu so uporabljeni dokumentarni posnetki, ki so bili v resnici izgubljeni, Jure Detela pa na njih med drugim govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega.

Dobršen del Detelove literature se je – kar v filmu pove tudi sam – ukvarjal s problemom živali v današnjem svetu, predvsem s človeško agresijo nad živalmi. V zvezi s temi pesmimi je doživel več nesporazumov, saj so bralci prezrli, da gre v njih za resnične živali, ne za prispodobe. »Živali so bralci hoteli zreducirati na neke mitološke embleme ali manifestacije njihovih lastnih čustev, popolnoma pa so pozabili na njihovo substancialnost,« v dokumentarcu med drugim pravi Detela, ki ga je njegova občutljivost za vsa živa bitja stala življenja, saj je zavračal zdravljenje z antibiotiki z utemeljitvijo, da vsa zdravila preizkušajo na živalih, slednjič pa se zaradi svojih načel izstradal do smrti.

»Živali imam raje kot literaturo,« še zatrjuje na posnetkih in nadaljuje, da bi raje videl, da uničijo vse njegove pesmi kot pa da ubijejo enega samega vrabca. »In ravno zaradi teh nazorov sem eden od najboljših slovenskih pesnikov,« zaključi. Škoda le, da je bil pred svojim časom in ni naletel na pravo razumevanje svoje literature ...