6ix9ine: DUMMY BOY

O psevdoglasbeniku, ki sliši na ime Tekashi 6ix9ine, moramo govoriti – čeprav ustvarja glasbo, ki si po estetskih merilih verjetno sploh ne zasluži pozornosti. Njegov komercialni preboj je fenomen, ki zbuja skrb in kaže, v kako bednem stanju je sodobni pop. Zaslovel je kot zvezda Instagrama, kasneje pa kot tarča spletnih memov. Prepoznavnost je gradil kot ultimativni dvorni norček ameriške trap scene: pozornost je pritegoval predvsem z vpadljivim imidžem – od potetoviranega obraza do mavričnih las. Da bi ga v rap igri opazili, je vztrajno dissal raperske tekmece. Ko jih je razžalil, se je za zaščito obrnil na ulične tolpe. Zaradi kaznivih dejanj, katerih posnetke je marljivo objavljal na družabnih omrežjih, izid plošče DUMMY BOY spremlja kar izza rešetk, za katerimi bo verjetno ostal do konca svojih dni: zaradi zveznih obtožb o posesti orožja in vpletenosti v strelske obračune mu grozi dosmrtni zapor.

Ob morju kontroverznosti, ki spremljajo njegovo glasbeno delovanje, moramo priznati, da je 6ix9ine mojster trženja: čeprav mu je uspelo ustvariti eno od najbolj neposlušljivih rap plošč leta, na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb najdemo kar šest komadov s tega poraznega albuma. 6ix9ine obvlada različne taktike šokiranja občinstva in medijske krajine: glasba pri vseh tračih, povezanih z njim, postane drugotnega pomena.

V preteklosti mu je uspelo ustvariti nekaj solidnih bangerjev, ki so učinkovali predvsem zaradi kombinacije težkih beatov in agresivnega rapanja, z novo ploščo pa postane očitno, da ne premore nikakršnih raperskih veščin. Besede rima kar z istimi besedami, po navadi tako, da verz konča z besedo ’bitch’ ali ’nigga’. Njegova besedila zaznamujejo najstniški bes, mizoginija, seksizem, nagnjenost k nasilju in izjemno omejen besednjak. Naj gre za pesništvo, artikulacijo ali flow – DUMMY BOY pogrne v čisto vseh kategorijah. Zdi se, da se 6ix9ine tega deloma zaveda, saj sta na plošči od trinajstih komadov zgolj dva, ki ju izpelje brez gostujočih vokalistov. A tudi zvezdniškim gostom, kot so denimo Kanye West, Nicki Minaj in Tori Lanez, ne uspe rešiti niti ene skladbe: osramotijo se že s tem, da so v sodelovanje s Tekashijem sploh privolili, poleg tega pa so njihovi prispevki na plošči izjemno mlačni in nedovršeni. Kljub temu jim uspe suvereno zasenčiti protagonista albuma. Ko po nekaj uvodnih, izrazito enodimenzionalnih trap skladbah mislimo, da slabše ne more biti, se avtor loti zvočnega nadlegovanja v obliki nadležnih latino šlagerjev. Držimo pesti, da DUMMY BOY čim prej potone v pozabo.