Roma

Gravitacija.

Alfonso Cuarón je pred nekaj leti posnel Gravitacijo, ki je bila tako dobra, da je ni mogla pokvariti niti Sandra Bullock, zato si lahko živo predstavljate, kako dobra je šele Roma, v kateri ni Sandre Bullock. Roma, dobitnica beneškega zlatega leva, je film brez zvezd, brez specialnih efektov, brez superjunakov, brez trušča in hrušča. Ni rimejk, ni sequel, ni prequel, ni reboot. Ne rešuje sveta. In ne trudi se, da bi izpolnila vaša “pričakovanja” ali vaše glasbene želje. Ni sintetična. In ne jebe kiča. Tistim, ki prisegajo na specialne efekte, zvezde, trušč in popkorn, bo izgledala kot antifilm. Tistim, ki se hočejo od vsega tega trušča malce odpočiti, bo izgledala kot čisti film. Roma, ki se – na začetku sedemdesetih let – dogaja v Romi, predelu Mexico Cityja, je film o razrednem prepadu: na eni strani je relativno premožna družina (oče Antonio, mama Sofia in štirje otroci), na drugi strani pa je Cleo (Yalitza Aparicio), njihova mlada služkinja (staroselskega rodu), ki je že del družine in vendar outsiderka. Včasih jo vzamejo v kino, toda običajno je prepuščena svoji tišini – in svoji samoti. Ko zanosi, njen tip izgine, a tudi družina, pri kateri službuje, začne razpadati – gospod, moški v krizi srednjih let, namreč izgine z drugo. “Ženske so vedno same,” dahne Sofia.

Cleo bi lahko o tem pisala knjige in snemala filme, toda njena samota izgleda tako, kot da je zanosila z družbo. Vedno – v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, med vsakim opravilom – se okrog nje gnetejo družinski člani, otroci človeštva, orkestri, marši, vsakovrstne publike, politični nemiri, eruptivni uporniki, filmi, cirkuški pomp, rjoveči morski valovi, razlaščanje revnih, trganje družin, razburjena sedemdeseta. Ja, četudi je zatopljena vase, se okrog nje gnete zgodovina. V kadru je redko sama – običajno je v gibljivem, imerzivnem totalu, ki nastopa kot sinekdoha izgubljene totalnosti družbe, kot njen pars pro toto, kot njena gravitacija. Tu res v vsakem kadru – v vsakem zasuku kamere, na vsakem koraku, med vsakim pranjem posode, med vsakim obešanjem perila, med vsakim odhodom v kino – čutite gomazenje, utripanje, brbotanje življenja in zgodovine. Svet je v bučni premeni. Cleo rodi, toda zgodovina ni pro-life. Roma je film, ki z vsakim svojim totalom kaže, da ni nihče otok, da je vsak človek družbeno bitje, da so osebne odločitve politične – vsaka osebna situacija je del večje slike, del sveta. Življenje teče, čas odteka – z indiferenco hladnega, stoičnega, kirurško hladnega vesolja, na katerega se tu in tam odtisne silhueta oddaljenega letala. In Cleo, sama v vesolju, to brezizrazno stoičnost vesolja ponotranji – kot da je vesolje dokumentarec, ne pa fikcija. Vsak kader, vsak total pa je črno-beli tableau, slikarska mojstrovina, imerzivna filmska umetnina.

Še več: vsak kader izgleda tako, kot da je izrezan iz zgodovine, ki je že postala album. Ko avtomobili na cesti obstanejo, imamo občutek, da bomo zaslišali Everybody Hurts (via R.E.M.). Roma, cineroman o osupljivi ulici, na kateri lahko srečate Fellinija, De Sico in Antonionija (Roma pač), je filmsko čudo, ki pa ga v kinu ne boste videli – ker gre za Netflixovo produkcijo, je na voljo le na Netflixu. Če bi rekel, da se ga izplača videti, bi bilo to podcenjujoče: nujno ga morate videti! To je moralni, cinefilski, civilizacijski imperativ. Alfonso Cuarón pokaže, kaj vse je mogoče s filmom. Zdi se, kot da skuša na novo odkriti film – in to v času, ko se novo ne more več roditi. Film, ki bi se tako vživel v to, kar prikazuje, boste težko našli. (Netflix)