Spider-Man: Novi svet

za

Ples v mnogovesolju.

Čas je za nove obraze! Ta filozofija se je zavlekla tudi v filme o junakih, ki so večji od življenja. Popkulturni junaki so utrujeni, njihov čas je potekel – Luke Skywalker ima v Zadnjem Jediju vsega dovolj, Čudomix se hoče v Skrivnosti čarobnega napoja umakniti, Peter Parker pa v Novem svetu, briljantno animiranem Spider-Manu, noče biti več Spider-Man. Dovolj ima. Naveličal se je. Stalno reševanje sveta te utrudi! A sreča v nesreči: ko je Parker tik pred tem, da Spider-Manov kostum obesi na klin, v Brooklynu toksični pajek piči Milesa Moralesa, temnopoltega najstnika ( ja, znajde se v novi šoli, ja, muči ga pubertetniška negotovost, ja, njegovi starši so še živi, in ne, v igranih filmih ga še ni bilo), ki dobi “mučne” nadnaravne – superjunaške – sposobnosti in zlagoma mutira v Spider-Mana. Logično: njegov mentor postane Parker. Novi svet je film o zamenjavi straže – in zamenjavi generacij. Kar je po svoje cinično: že prej, v igranih verzijah, so se igralci, ki so igrali Petra Parkerja oz. Spider-Mana, večkrat zamenjali (Tobeyja Maguira je zamenjal Andrew Garfield, Garfielda pa Tom Holland), toda to niso bile zamenjave generacij, temveč le rebooti. Peter Parker je dobil le nov obraz – ali pa doživel osvežitev. Kakor hočete.

Novi svet pa ni še ena zgodba o izvoru Petra Parkerja. Au contraire: Novi svet – samoironičen in metafikcijski (kot Deadpool) – se zaveda, da imajo tega vsi že čez glavo in da je Spider-Manov preveč. A kot se izkaže, jih je preveč v več kot enem smislu: ker diabolični Wilson Fisk sproži jedrski megatrkalnik, ki raztrga čas in prostor, se namreč vzporedne realnosti pomešajo in prekrižajo, tako da pred Milesa skočijo številni alternativni, kulturno “obogateni”, igrivi Spideyji – burleskni Spider-Ham, črno-beli Spider-Noir, akrobatska Spider-Woman in animejska Peni Parker. Jasno, vsi ti Spideyji izgledajo kot parodija tiste inflacije Spider-Manov (novi in novi rebooti in sequeli, TV-serije ipd.), a razumemo jih lahko tudi kot reality check: v Spider-Manih je vedno veliko karizmatičnih diabolikov, s katerimi potem vedno čudežno – nerealistično! neverjetno! – obračuna en sam Spider-Man. Tu pa zdaj končno z množico diabolikov (Kingpin + Doc Ock + Green Goblin + Tombstone itd.) obračuna množica Spider-Manov. Ha! Malo verjetno, da se bo Peter Parker upokojil – zla je očitno preveč. In prav pride vsak Spidey. Koga briga, kakšno je plesišče – važno, da se pleše.