Bumblebee

zadržan +

Begunec.

Kaj so že očitali Transformerjem? Tole: da so predolgi, da so pretrdi, da so seksistični, da nimajo zgodbe, da nimajo emocij, da imajo neskončne, utrudljive, povsem nepregledne akcijske sekvence, da so montažno kaotični in da je tistih bombastičnih “transformiranj” preprosto preveč. Bumblebee, ki ga ni posnel Michael Bay, temveč Travis Knight, avtor Kuba in dveh strun, vse te očitke upošteva, tako da je več kot reboot – remont! Bumblebee, ki bolj kot prequel Transformerjev izgleda kot rimejk Birdovega Železnega velikana, je krajši in mehkejši, “transformiranj” je manj, akcijske sekvence so preglednejše, manj kaotične in ne trajajo v nedogled, o kralju Arthurju in egipčanskih piramidah ni ne duha ne sluha, Bumblebee – rumeni Avtobot, begunec s tujega planeta – pa pristane natanko v Reaganovih osemdesetih, dekadi zgodb in emocij.

Hočem reči: tale izgubljeni, sramežljivi in osamljeni E.T. – Bumblebee, alias B., skoraj Alf – se hitro sprijatelji z žalostno, osamljeno, outsidersko najstnico (Hailee Steinfeld), primestno fenico benda Smiths, “transformersko” se skrije v Herbieja ( ja, v Ah, ta čudoviti avto!), s tujega planeta za njim privršita dva Terminatorja (okej, Decepticona), film začne hitro koketirati s komedijami Johna Hughesa (Prijatelji za vedno), robotskimi fantazijami osemdesetih (Kratki stik) in invazijsko paranojo osemdesetih (Vojne igre), navsezadnje, ameriške oblasti se skrivaj zližejo z Decepticoni, saj jih je strah, da bodo svojo superiorno robotsko tehnologijo prodali Sovjetski zvezi. “Everybody Wants to Rule the World,” doni s soundtracka (via Tears for Fears), ki lovi atmosfero časa, ko je Ronald Reagan – veliki komunikator, fantazist in nostalgik – delal vse, da bi Ameriko naredil spet veliko.