Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja

+ + + +

Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine.

To ni edina neracionalna in zameštrana zgodbarska klobka v romanu. Začne se cankarjansko, ko Clarisse trpi, ker ne prizna svoje matere in jo zaradi namišljene neuglednosti imenuje ’služkinja’. Mater potem skriva pred možem, pa pred otroki, in ko končno spozna človeka, ki je poštenjakar, kot nam ga opiše (resda malo zdelan od alkota), mu jo predstavi – potem jo on pokonča. Medtem družina čaka sojenje, za nameček pa se v okolju, kjer so vsi malo zombiji (vsaj tako se nam zdi, saj pobje po padcu iz šestega nadstropja niti šepajo ne, ukradejo pa jim tudi tiste obleke, ki jih niso vzeli s seboj), izgubi njena hči. Oziroma je morda prisotna kot pes čuvaj, kot bi šlo za potlačen animistični refleks tistih, ki v metempsihozo zaradi evropske vzgoje – vsaj navzven – ne verjamejo več.

NDiaye nas fabulativno vleče za ... marsikaj. Najprej se zdi to roman o štirih generacijah Evropejcev, od katerih so med njimi takšni, ki so to krajši čas. Potem je to vivisekcija družinske dinamike, ki pa je pripovedovana postopno vse bolj preskakujoče med govorci in v gostem asociacijsko neurejenem proznem toku, ki učinkovito polni volumen: če se pripovedni elan izteče, ga malo dvigne kakšna pikantna podrobnost, ki je še nismo prebrali, podprta s tistim, kar se ravno in sicer ves čas rola v glavi in je ves čas na tapeti. Po drugi strani je NDiaye enigmatična, njen svet je podoben tistemu iz Ovidovih Metamorfoz, to je eno samo neprekinjeno skrivnostno prehajanje prvobitnega tipa, narava je živa in družba skrivnostna, za maskami se skriva marsikaj, tudi zlobnega in arhaičnega. Zato nam je vsem tistim, ki smo izgubili stik z lastno pasjo naturo, tudi marsikaj nerazumljivega, čeprav skrivnostno dražljivega, enako nedostopen je včasih tudi psihični ustroj palete likov, ki se namotajo okoli treh močnih žensk, predstavnic treh generacij, ki jih roman zasleduje in obkroža, če mu jih že ne uspe tudi uloviti.