Najljubša

Dežela la la.

“Ja, živim v zasranem svetu. A sem vsaj živ. In ni me strah,” dahne na koncu Kubrickove klasike Full Metal Jacket vojak Joker (Matthew Modine). To bi lahko na začetku Lanthimosove Najljubše, ki se odvrti na terenu Kubrickovega Barryja Lyndona, dahnila Abigail Masham (Emma Stone), nekdanja lady, ki jo je oče pri štirinajstih zakartal, a je potem na srečo debelega Nemca s tankim curakom, svojega novega “lastnika”, prepričala, da ženske krvavijo 28 dni na mesec. Ko se na začetku 18. stoletja pripelje na angleški dvor, kjer naj bi služila kot služabnica, s kočije pade naravnost v drek, s čimer še dodatno poudari, da je na dnu, da nižje ne more, da nima več kaj izgubiti in da je pred njo lahko še vse. In kot se kmalu izkaže, hoče natanko to – vse! Spet hoče postati lady.

Hoče to, kar je v Hamerjevi Poti do plemstva (1949) hotel Louis Mazzini (Dennis Price), sin aristokrata, ki so mu vzeli aristokratski naslov. A tega nihče ne ve. Ne kraljica Ana (Olivia Colman), ki ždi na invalidskem vozičku, a svoji ljubici kljub temu krikne: “Pofukaj me!” Ne Sarah Churchill, alias lady Marlborough (Rachel Weisz), njena zaupnica, svetovalka in ljubica, ki jo mora na ukaz pofukati. Kraljica Ana, vsa depresivna, nagnita in iracionalna, je nora na sladkarije in zajce, nadomestke njenih “abortiranih” otrok – lady Sarah je njen Machiavelli. Toda Abigail, razredna maščevalka, je Machiavelli in Frank Underwood. “Vedno sem na svoji strani.” Njena blatnost je motor, njeno rivalstvo strup, njen šarm ukaz, njena ponižnost pa ultimativna manipulacija. In medtem ko so možje na vojni s Francijo, se dvor prelevi v prizorišče Nevarnih razmerij – v porcelanski, dekadentni, groteskni, hipnotični vrtinec tračev, intrig, zarot, zahrbnosti, arogance, iger moči, sadizmov, cinizmov, mentalnih kanibalizmov in uslug, ki pihajo v vse smeri. Najljubša, ki bi jo lahko vrteli na triple-billu s Parkovo Služkinjo in Oldroydovo Lady Macbeth, je kostum, skozi katerega se vidi politiko, ki ljudi spreminja v hrano, elite, ki se nažirajo z oblastjo in privilegiji, lepoto, ki postaja oblika bolezni, in bele moške, ki postajajo fusnote. Abigail ga možu zdrka, si obriše roko – in gre dalje. “Ljubezen ni brez meja.” (Kinodvor)