Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

Dobrodošli v Marwen

Welcome to Marwen, 2018, Robert Zemeckis

Nazaj v prihodnost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

Nazaj v prihodnost.

V Malmbergovem dokuju Marwencol smo spoznali Marka Hogancampa, nekdanjega ilustratorja, ki se je zelo rad sprehajal v ženskih oblačilih in ženskih čevljih, dokler ni v rodnem Kingstonu, sicer tipični ameriški vukojebini, ponoči naletel na mačistične barabine, ki so ga brutalno razbili in polomili. Ker je bil pijan, jih ni preprosto ignoriral, ampak se jim je uprl, zato so ga poslali v komo. “Še podpisati se nisem znal več,” pravi zdaj v Zemeckisovem igranem rimejku tega dokuja (Polarni ekspres + Forrest Gump + Brodolomec + Nazaj v prihodnost, če hočete), v katerem ga igra Steve Carell, ki pa deluje tako plastično, enolično, generično in utrudljivo kot lutke in figurice, s katerimi se igra. Hogancamp – asocialen in infantilen, prestrašen in paranoiden, patetično zagledan v “fantazijsko” visokopetno sosedo (Leslie Mann) – namreč travmo premaguje tako, da izdeluje fotorealistične lutke in figurice, ki jih na svojem vrtu napol eskapistično, napol terapevtsko seli nazaj v čas II. svetovne vojne, v okupirano belgijsko mestece Marwen, kjer sam nastopa kot Hoagie, sestreljeni pilot v ženskih čevljih (Ed Wood?), njegovi rablji – mačistični homofobi – pa so transfigurirani v sadistične nacistične vojake.

Ker se mu vsakič, ko se zateče v ta regresivni, alternativni, “nečloveški” svet, zgodi kaj strašnega, mu na pomoč priskočijo ženske figurice, napol gole Rambete, fetišistične replike žensk (Janelle Monáe, Gwendoline Christie, Merritt Wever, Eiza González & Leslie Zemeckis), ki ga po vrnitvi v realnost stisnejo k sebi. Zemeckis njegovo travmo spreminja v male, cinične, kompulzivne tarantinovske splatterje maščevanja, ki so bolj ko ne non sequiturji (figurice, ki se streljajo?), njegovo življenje pa zavija v prisiljeno sentimentalnost, ki je brez odtenkov in brez roba. Kar pa ne pomeni, da Zemeckis, ki se s svojo medlo, neživo, depresivno, dehidrirano himno moči imaginacije in filma (Hogancamp svoje diorame snema) giblje na terenu Tima Burtona, nima prav – homofobi so sodobni naciji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.