Marko Vidojković: Res vam hvala

+ + +

Ko v realnosti zazija razpoka

Vidojković v tem kratkem in na več mestih duhovitem romanu predpostavlja – pa ni edini –, da je celota sveta sestavljena iz heterokozmosov, torej svetov, ki bivajo drug zraven drugega in drug mimo drugega v različnih dimenzijah, vendar dovolj blizu, da je med njimi mogoč prehod. Ta se zgodi, ko protagonista, zaposlenega na oddelku notranjega ministrstva za nepojasnjene pojave, kar je drugo ime za skrivnostno sinekuro razvajenega očkovega sinčka, pokličejo na resno misijo: pojavljati so se začeli ustaši in četniki, sami takšni, ki so jih že dokončno obdelali likvidatorji za zunanje zadeve (prej KOS). Z istimi prstnimi odtisi, z istimi sovražnimi parolami proti socialistični Jugoslaviji in njenim pridobitvam, do konca pijani. Pijanost je ena od posledic potovanja skozi portale, zato si specialci, ki grejo poizvedovat v alternativno resničnost, v kateri vladajo beda, evro, koruptivne elite, lizači izpostav svetovnega imperializma in kar je še psovk iz tega nabora, špricajo kokain v oči, da so takoj v pogonu.

Kajti SFRJ, iz katere prihajajo, je preživela. Zaradi smrti novih narodnih herojev, predstavnikov republiških elit, ki so doživeli kolektivno letalsko nesrečo in so jim za zasluge postavili spomenike. V tisti drugi, kot se reče, današnji stvarnosti pa ne – in da bi obranili socialistični in samoupravni način življenja, morajo likvidirati prišleke in potegniti svoje iz kapitalistične bede; da bi se špranje med svetovi zaprle. Vidojković sopostavlja dva svetova: prvi je v literaturi realizirana utopija, v kateri vozijo najnovejše hibridne zastave in kjer so tablice Ei Niš in Obodinove boljše od Gorenjevih, kjer ni težav z begunci, saj JLA dobro brani očitno neprepustne meje, pa tudi postopki tajnih služb so bolj starega kova, sprti z današnjimi standardi, neskrito vprašljivi: specialci najprej streljajo, in to izdatno, in nič ne sprašujejo. Drugi svet, v katerem vlada diktatura kapitala, je umazan in v razpadanju. Pri Vidojkovićevih popisih beograjskih ulic imamo občutek, da je ena od nekdanjih balkanskih prestolnic trenutno res v razsulu, kulturna klima pa na psu; ljudje gledajo butaste resničnostne šove, ženske se neokusno silikonizirajo, vozijo se v podrtijah zahodnega izvora. Ravno v tem, ko sooči kleno težkomentalno ideologiziranje kot zaostritev tistega prejšnjega in nizke standarde človekovih pravic s splošno bedo stvari, ki jo povzročijo pohlepne in nacionalistične elite, je najduhovitejši.

Špranja v realnosti, skozi katero curljajo vzporedne, je seveda domena srhljivke; na stežaj odprti grobovi, Tisto, kar se priplazi iz naše neposredne bližine, ki se je nismo zavedali, to so bližnjice, skozi katere hodijo zombiji in stvori. V romanu Res vam hvala je vse skupaj obrnjeno na humor, pa ne radikalen, čeprav nekaj srhljivega ostaja: oživijo Tita, da povede ljudstvo v upor. Čeprav samo za nekaj dni, pa vendar. Nič čudnega torej ni, da v tej znanstveno-prozni humoreski gazimo skozi kri in naletimo na mrliče na vsakem koraku: tesnobno, čeprav nam gre malo tudi na smeh, ker so ustreljeni z najboljšo pištolo zadnjih let na svetu, zastavo 666 – ali podobnim orožjem istega proizvajalca.