Ksenija Klampfer, ministrica: Gospodarsko rast morajo občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci.

»Gospodarsko rast morajo občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci.«

V Sloveniji smo ponosni na raven socialnih pravic, saj so te, če jih primerjamo s tistimi v drugih postkomunističnih državah, ostale na zavidanja vredni ravni. A socialni sistem se je v zadnjem obdobju znašel v precejšnjih težavah. Četudi pogosto beremo o težkih razmerah v zdravstvu ali šolstvu, so dejansko prav zaposleni v socialnem varstvu najbolj na udaru: po zaposlenih na prebivalca smo tukaj na najnižjih mestih na mednarodni lestvici. Ker hkrati dejanske potrebe prebivalstva naraščajo, sociologi opozarjajo na možnost zloma sistema in privatizacijo številnih področij. Na čelo tega zahtevnega resorja je koalicija imenovala nekdanjo vodjo mariborske upravne enote, nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za javno upravo in predsednico lokalnega odbora SMC v Slovenskih Konjicah, 42-letno Ksenijo Klampfer. Klampferjeva se je pred novim letom že morala ukvarjati z zvišanjem minimalne plače in stavko zaposlenih v centrih za socialno delo (CSD).

Novo leto začenjate s stavkovno grožnjo zaposlenih v CSD. Kakšen dogovor ste sklenili?

Pogajanja so potekala zelo konstruktivno in na vsebinski ravni. Iskali smo različne sistemske rešitve za izboljšanje položaja in kakovosti dela v CSD. Dogovorili smo se za dodatno zaposlovanje, predvsem pa, da bomo opravljali redne mesečne evalvacije, ki jih bomo sklenili junija s strateškim dokumentom razvoja in dela CSD, katerega del bo tudi kadrovski načrt.

Kako to, da so morali zaposleni poseči po grožnji s stavko? Se razmer, v katerih delajo, prej niste zavedali? 

Vedela sem, da so razmere v CSD slabe, sploh zaradi začetka reorganizacije v času, ko centri prejmejo največ vlog, ter zaradi težav, ki so se nakopičile z leti. Obžalujem samo, da sindikat ni prej prišel na ministrstvo. Za napoved stavke sem dejansko izvedela iz medijev.

V novem letu statistiki napovedujejo odlične gospodarske rezultate, vprašanje pa je, kako se bo ta rast delila. To je del vaših nalog. Kako je treba deliti presežke?

Menim, da morajo gospodarsko rast občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci. Na to sem zadnji mesec, ob razpravi o zvišanju minimalne plače, ves čas opozarjala. Nedopustno je, da mora nekdo, ki dela za polni delovni čas, prejemati socialno pomoč, da preživi. Tudi v prihodnje bom opozarjala na to.

Vaša predhodnica Anja Kopač Mrak je doktorirala iz socialnih politik, vi pa ste na ta položaj prišli z mesta načelnice mariborske upravne enote. Kako dobro poznate področje?

Drži, moje delovno področje je bilo prej veliko širše, a to jemljem kot prednost. Ker doslej po službeni dolžnosti nisem bila vpeta le v socialne teme, nekatere težave vidim iz druge, življenjske perspektive in predvsem iz lastne izkušnje. Prihajam iz delavske družine. Na vsej poklicni poti sem zato javno službo dojemala ne le kot delo, ki ga opravljam strokovno in učinkovito, ampak kot predanost ljudem.

Ljudem in ne elitam?

Točno. Ljudem.

Kaj je za vas socialna politika? So to transferji tistim, ki se ne znajdejo, ki niso sposobni, ki nimajo delovnih navad?

Socialna politika je veliko več kot to, je tudi širjenje nekaterih vrednot, kot sta solidarnost in spoštovanje do drugega. Sicer pa imamo na ministrstvu številne transferje, ki niso socialni. To so recimo različne pomoči družinam. Vse to pomeni, da je socialna politika nekaj, kar družbi ali državi daje vsebino, moralo. Samo pravne norme družbe ne držijo pokonci. Pokonci nas drži skrb za človeka, za tistega, ki je najšibkejši člen. To pa so tudi dolgotrajno brezposelni, tisti z nižjo izobrazbo, socialno izključeni. Poleg njih še mladi in tako dalje.

Ne, ne mislim, da je socialna politika premočna. Smo socialna država, to imamo napisano v ustavi, naši temeljni vrednoti morata biti solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva. Na teh dveh točkah kot družba stojimo ali pademo.

Takoj po osamosvojitvi je bil marsikdo prepričan, da je socialna država v Sloveniji premočna in da ljudi tukaj ujčkamo ter jih razvajamo. Celo cerkev je tedaj ponavljala, da morajo ljudje, kot se je temu reklo, zase prevzeti večjo odgovornost. Imamo preširoko socialno državo?

Ne, ne mislim, da je socialna politika tukaj premočna. Smo socialna država, to imamo napisano v ustavi, naši temeljni vrednoti morata biti solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva. Na teh dveh točkah kot družba stojimo ali pademo. Res je sicer, da imamo po številnih kazalcih v Sloveniji eno širših socialnih politik, na marsikaterem področju smo celo boljši od Danske. Poleg Estonije smo zdaj v EU edini, ki imamo stoodstotno porodniško. In tako je tudi prav. Menim, da moramo v tej smeri nadaljevati. V vsaki družbi so vedno nekatere skupine ljudi, za katere moramo iz takšnih ali drugačnih razlogov poskrbeti. Pri tem pa moramo paziti, da preprečimo zlorabo socialnih institutov in da pomoč dobijo tisti, ki jo potrebujejo. Drugi si morajo socialno varnost zagotoviti na trgu dela, za kar bomo tudi poskušali poskrbeti z ustreznimi ukrepi.

Je pa res tudi, da je Danska prva država po občutku sreče, splošnega zadovoljstva. V Sloveniji smo bili v preteklih letih prvi po črnogledosti.

Ne vem, morda zato, ker v Sloveniji srečo povezujemo predvsem z zdravjem. Je pa tukaj v družbi še nekaj: če na hitro pogledamo družabna omrežja, prevladujejo slike srečnih ljudi in srečnih trenutkov. Še posebej decembra imate same vesele družine, vesele otroke. Stiska marsikoga, ki ni srečen, se zaradi tega prav gotovo poglobi.

Po zadnji anketi sindikatov v Sloveniji 70 odstotkov zaposlenih dela več kot zakonsko določenih 40 ur na teden, 10 odstotkov jih dela celo več kot 50 ur na teden. Kaže, da smo zadnja leta visoko gospodarsko rast utemeljili na nadurah, izgorevanju, stresu. Ta pritisk se zdaj, zaradi pomanjkanja delovne sile, še stopnjuje. Kako dobro opravlja delo inšpektorat za delo?

Delovnopravnih kršitev je, sodeč po naših poročilih, veliko. Številnim delavcem, ki delajo na teden več, kot je zakonsko predpisano, delodajalci nadure celo črtajo, tako da vse to, kar pravite, verjetno drži. Drži pa tudi, da vseh podjetij ne moremo imeti pod nadzorom. Za nadzor nad delovnimi razmerji imamo na voljo 45 inšpektorjev, ki morajo preverjati 210 tisoč podjetij. Matematika se ne izide.

Kaj boste naredili?

V že sprejetem zakonu o izvrševanju proračuna mi je uspelo, da sem ministrstvu priborila deset dodatnih kvot na inšpektoratu za delo, to pomeni, da bomo to težavo za začetek reševali z novimi zaposlitvami. Opolnomočenje inšpektorata za delo bo ena od mojih glavnih nalog. Poleg novih inšpektorjev bomo optimirali delovne procese inšpektorata in s tem povečali učinkovitost dela. Poskušali bomo tudi z usmerjenimi akcijami, kjer bodo inšpektorji za delo razmere na terenu preverjali skupaj s finančno upravo.

Zavezali ste se boju proti prekarnemu delu. Tudi na vašem ministrstvu? Mar ni res, da recimo tukaj čistilcev in čistilk nimate zaposlenih, ampak najemate čistilne servise?

Ja, v preteklih letih je bila politika države takšna, da je ministrstvo za javno upravo za vse državne organe objavilo razpise, prek katerih je najemalo številne servise. Zato sem že preverjala, ali bi lahko na našem ministrstvu čistilce in tudi varnostnike zaposlili, a kvot za ta delovna mesta še nimamo na voljo. Bo pa boj proti prekarnosti ena izmed glavnih nalog mojega mandata. Težave se bomo lotili sistematično, sprva z ustanovitvijo delovne skupine, v kateri bodo sodelovali tudi strokovnjaki, ki se s tem področjem že dlje ukvarjajo, temu bo sledil akcijski načrt. Problem so tudi agencijsko zaposleni delavci, ki pogosto nimajo vseh pravic, ki bi jim pripadale po delovnopravni zakonodaji. Ti delavci imajo recimo pogodbe za opravila, ki jih dejansko ne opravljajo.

Kakšni bodo vaši ukrepi?

Poostrili bomo nadzor in tako ugotovili, kako je mogoče ukrepati. Poskušali bomo omejiti število teh agencij, če se bo izkazalo, da zlorabljajo položaj. To bo del prenove inšpektorata za delo.

Bodiva zdaj bolj sistematična: kakšne so torej vaše prednostne naloge v tem letu?

Največji izziv bo trg dela. Na nekaterih področjih nam delovne sile primanjkuje, na drugih imamo presežke. V vladi smo že sprejeli aktivno politiko zaposlovanja, zdaj pregledujemo nabor ukrepov. Konkretno, imamo moškega, ki je brezposeln, na drugi strani podjetnika, ki potrebuje šoferja tovornjaka. S programom aktivne politike zaposlovanja bi lahko temu moškemu omogočili, da naredi izpit. Pri tem bomo poskušali med seboj povezati dejavnost CSD in zavodov za zaposlovanje. Pravkar smo začeli pilotni projekt, v katerem posameznega brezposelnega oba organa na pogovor kličeta vsakih štirinajst dni, zdaj hodijo brezposelni na svetovanje na zavod vsake štiri mesece, kar ni nič. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na brezposelne, stare od 18 do 40 let, pri katerih opažamo, da eno zgodbo predstavijo na centru za socialno delo in spet drugo na zavodu za zaposlovanje. Naš namen pri tem ne bo, da bi koga ujeli na laži, ampak bomo poskušali ugotoviti, zakaj je nekdo padel v past neaktivnosti in kako mu je mogoče pomagati, ga motivirati, da se čim prej vključi na trg delovne sile. Poleg tega bomo letos pripravili tudi predloge zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Naj uganem: boste predlagali podaljšanje delovne dobe?

Številni me to sprašujejo, toda v Sloveniji imamo dejansko strukturni problem, ker se posamezniki, stari od 55 do 65 let, prehitro umikajo s trga dela. Z ukrepi moramo predvsem starejše spodbuditi, da bodo dlje ostali v delovnem razmerju. Eden mojih glavnih izzivov in tudi ciljev zakonskih sprememb bo, da bodo v bodoče delovna mesta prijazna do starejših. Treba bo odpraviti stereotipe, da so starejši delavci togi, neučinkoviti, nesposobni, počasni, ker to ni res. Starejši delavci imajo znanje, izkušnje, so mentorji, navsezadnje čutijo pripadnost podjetju. Živimo v času robotizacije in digitalizacije, zato moramo razmišljati o tem, kako bomo opremili delovna mesta, da bodo starejši lažje opravljali delo. Drugič pa so izredno pomembni tudi odnosi na delovnem mestu. Veliko ljudi se umakne iz podjetij zaradi slabih odnosov. Opažamo, da se nekdo za leto ali dve umakne v bolniško, potem gre za dve leti na čakanje in nato v pokoj. Če tega ne bomo rešili, se nam slabo piše. Generacije, ki se zdaj upokojujejo, so generacije 30 tisoč dojenčkov. Generacije, ki vstopajo na trg dela, pa so generacije 20 tisoč dojenčkov, zato moramo spodbujati vseživljenjsko učenje in vseživljenjsko delo, to bo naložba za prihodnost.

Zakaj pa ne razmišljate o krajšem delovnem času? Uvajajo ga v številnih zahodnih državah.

Ena izmed mogočih rešitev za starejše dejansko je, da delajo s krajšim delovnikom, recimo šest ur. O tem se bomo pogovarjali v prihodnje.

Ocene delodajalskih organizacij so bile pretirane. Gospodarske razmere so dobre in plače morajo biti temu primerne. Pika. Žal mi je le, da je bil socialni dialog o tem tako težak ali skorajda nemogoč.

Kdaj pa boste zaprli študentske servise? Kdaj boste prenesli njihovo dejavnost na zavode za zaposlovanje?

Ne bomo jih zaprli. Zavodi za zaposlovanje lahko že danes opravljajo dela, ki jih opravljajo študentski servisi. Mislim, da ti dobro delajo, študentom recimo vnaprej nakažejo denar, tako da dobijo ti nakazila prej, kot bi jih sicer, zato ne verjamem, da bi njihovo vlogo lahko prevzela država. Reforma tega dela trga dela, ki je tesno povezana tudi s študentsko organiziranostjo, za zdaj ni na našem prednostnem seznamu.

Eden vaših prvih ukrepov, potem ko ste postali ministrica, je bilo zvišanje minimalne plače. Bi minimalno plačo zvišali, če tega ne bi zahtevala Levica?

Če ta zakon, ki je bil koalicijsko usklajen, oktobra ne bi bil vložen, bi sama predlagala zvišanje minimalne plače januarja. Zvišanje bi predlagala takoj na začetku januarja, ko statistični urad sporoči podatke o inflaciji za prejšnje leto.

Delodajalske organizacije, ki se z zvišanjem niso strinjale, trdijo, da s tem v Sloveniji uvajamo uravnilovko. Je težava, ker zdaj še več zaposlenih prejema isto, torej minimalno plačo?

Ocene delodajalskih organizacij so bile pretirane. Gospodarske razmere so dobre in plače morajo biti temu primerne. Pika. Žal mi je le, da je bil socialni dialog o tem tako težak ali skorajda nemogoč. Takoj, ko je bil ta zakon vložen, je bil predlog zakona na mojo pobudo dvakrat obravnavan na seji ekonomsko-socialnega sveta. Zdelo se mi je ključno, da o tako pomembnem vprašanju, kot je minimalna plača, med obema stranema steče dialog. A na prvi seji vsebinske razprave sploh ni bilo, ker se delodajalci o predlogu niti niso želeli pogovarjati. V drugo pa so eni in drugi ostali vsak na svojem bregu.

Če pogledate čez mejo, v Nemčijo ali Avstrijo, vidite, da so tam številne takšne spremembe skorajda izključno plod socialnega dialoga, pri nas pa o tem niti pogovor ne steče. Je morda dejanski krivec za to v Sloveniji sam sistem? V Avstriji je recimo članstvo v delodajalski in delojemalski zbornici obvezno, v Sloveniji pa smo ga pred desetimi leti odpravili. Oboji se zato borijo za nove člane, to pa vodi k vojnemu stanju. Ali niso spremembe tudi na tem področju nujne?

Strinjam se, da je razmislek o tem nujen. Ko sem v tem zadnjem primeru poslušala delodajalsko in sindikalno stran, sem tudi sama dobila občutek, da se s svojimi nastopi borijo za članstvo. S tem ko kažejo moč, želijo pridobivati nove člane, to pa lahko včasih ohromi socialni dialog ali kolektivna pogajanja. O uvedbi zbornic in obveznem članstvu v njih, skupaj z obveznim plačevanjem članarin, bi bilo smiselno razmisliti. Kako konkretno uvesti to v naš sistem, pa je še vprašanje.

Imam zamisel.

Povejte.

Ustanovite komisijo.

Imate prav, pri nas se vse začne z delovnimi skupinami.

Kako pa gledate na Španijo, kjer so minimalno plačo pravkar zvišali za 22 odstotkov? Bi jo bilo mogoče tudi v Sloveniji še bolj zvišati?

Saj s 1. januarjem 2020 bomo iz minimalne plače izločili vse dodatke, kot je dodatek za delovno dobo, zaradi česar se bo nekaterim plača še bolj zvišala.

Če neko dejavnost organizira država, je to dejansko za vse ceneje. Če recimo država gradi najemna stanovanja, se to vsem splača, ker lahko dobi cenejša posojila in cenejše izvajalce. Zakaj ministrstvo recimo ne gradi domov za ostarele, ampak zanje raje podeljuje koncesije?

Kot si lahko predstavljate, so to zelo visoke naložbe in ministrstvo za finance nas že zdaj opozarja, da morajo biti javne finance vzdržno naravnane. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je že zdaj eden največjih proračunskih porabnikov. A imate prav in te predloge bomo poskušali pripraviti in bomo vztrajali, da se te naložbe uresničijo. Gradnjo nekaterih domov bomo poskušali uvrstiti v tako imenovane razvojne programe.

Ampak ali se zavedate, da če recimo domov za starejše zaradi vzdržnosti javnih financ oziroma fiskalnega pravila ne bo mogoče graditi, da bodo stroški ljudi potem večji?

Da, se zavedam.

Kdaj pa ne bo več zaostankov pri izdaji odločb, ki zdaj nastajajo v CSD?

Reorganizacija CSD je bila, žal, postavljena v zelo neugoden čas, v čas, ko tako ali tako dobijo največ vlog. Na začetku oktobra se začne študijsko leto, vrtčevsko leto, številni čakajo na odločbe glede subvencij za kosila, najemnine. Vsako jesen so centri zasuti z delom, to jesen pa smo jim naložili še reorganizacijo. Ne želim na nikogar kazati s prstom, je pa res, da gasim požare, odkar sem prišla na ministrstvo. Na začetku oktobra nam en teden niti informacijski sistem ni deloval, zaradi česar so bile zamude pri izplačilu štipendij, zato sem oktobra odobrila dodaten dan za izplačilo štipendij.

Ste vmes kaj poklicali Anjo Kopač Mrak in se ji potožili?

Zadeve rešujemo tako, da CSD sproti pomagamo. Kolikor zdaj vem, zaostankov ni več, imamo jih le še v Ljubljani, kjer pa smo s sklepom krajevno pristojnost prenesli na druge centre, ki zdaj pomagajo Ljubljani. Nedopustno seveda je, da zadeve ne bi bile rešene v zakonitih rokih.

S tem, da je ministrstvo pri reorganizaciji CSD podjetjema A. T. Kearney in Pristop plačalo skupaj 340 tisoč evrov, da bi se centri pripravili na tranzicijo. Kljub temu so pri prehodu nastale velike težave.

Vem. Ko se bo stanje stabiliziralo, bomo naredili evalvacijo in bomo videli, kdo je odigral svojo vlogo in kdo je ni. Če bo treba, bom seveda tudi ukrepala.

Vedno znova slišimo očitke, da so socialne pomoči deležni ljudje, ki je v resnici ne potrebujejo. To so zgodbe o tistih, ki ne plačujejo vrtca, se pa po otroka pripeljejo z mercedesom. Kako je s tem zdaj?

Informacijski sistem, s katerim preverjamo premoženje, zajema podatke iz 36 različnih virov (FURS, GURS ...). Težko je karkoli prikriti, če je kdo dejansko lastnik nečesa, recimo mercedesa. Je pa res, da številni upravičenci, ki uveljavljajo pravice, dejansko niso lastniki dobrin, ki jih uporabljajo. Veliko ljudi recimo avtomobile jemlje na lizing, to pomeni, da dejansko niso lastniki. Pri mlajših so recimo lastniki nepremičnin sorodniki in podobno.

Ko sem v tem zadnjem primeru poslušala delodajalsko in sindikalno stran, sem dobila občutek, da se s svojimi nastopi borijo za članstvo. S tem ko kažejo moč, želijo pridobivati nove člane, to pa lahko včasih ohromi socialni dialog ali kolektivna pogajanja.

V eni od verzij koalicijske pogodbe so avtorji zapisali, da bi bilo treba tudi v Sloveniji poskusiti z univerzalnim temeljnim dohodkom. Ste podpornica tega instituta?

O uvajanju univerzalnega temeljnega dohodka je po Evropi veliko razprav. Na Finskem so ga začeli s pilotnim projektom skupini državljanov izplačevati, poskusno za dve leti, a kolikor vem, se je vlada nato odločila, da projekta ne bo nadaljevala. Razlogi za to in učinki projekta bodo predstavljeni na začetku leta 2019, kar bom z zanimanjem spremljala. Je pa nekakšna takšna univerzalna pravica pri nas na primer postal dodatek za veliko družino. Če imaš tri otroke ali več, si v Sloveniji, ne glede na cenzus, upravičen do dodatka.

Ko ste bili načelnica uprave v Mariboru, ste prepovedali koncert hrvaškega skrajneža Thompsona. Kako težka je bila za vas ta odločitev?

Koncert sem prepovedala na predlog policije zaradi varnostnih razlogov. V tistih okoliščinah veliko časa za razmislek nisem imela. V zgolj 48 urah smo morali opraviti ustno obravnavo, speljati dokazni postopek, pregledati dokumentacijo, ki nam jo je izročila policija. Iz njene varnostne ocene je izhajalo, da je tveganje za zdravje, življenje in premoženje visoko, zaradi česar nazadnje moja odločitev ni bila težka. Ministrstvo za notranje zadeve je odločitev potrdilo, zdaj pa je na vrsti še upravno sodišče, da razsodi o tem. Prepričana sem, da sem se odločila prav. Če je na neki prireditvi ogroženo zdravje ali življenje ljudi, je to nekaj, kar mora prevladati.

Kje imate volilno pravico?

V Slovenskih Konjicah, kjer se je pravkar zamenjal župan. Zmagal je kandidat, ki smo ga skupaj podprli v SMC, Desusu in SD.

Tudi v Mariboru je zmagal vaš kandidat, mar ne?

Tudi.

Ko ste bili načelnica mariborske upravne enote, ste morali čutiti utrip Maribora. Zakaj je Fištravec izgubil s tolikšno razliko in kako ste vi sodelovali z njim?

Mariborčani znajo biti zelo iskreni v odnosih, in če so s čim zadovoljni, to zelo hitro pokažejo. Tako je treba razumeti tudi izid lokalnih volitev. Z lokalno politiko se v Mariboru, ko sem bila načelnica, nisem ukvarjala, si pa predstavljam, da so ljudje presodili, da je občina pod Fištravčevim vodstvom stopicala na mestu ali da je kje celo nazadovala.

Ste to občutili tudi vi?

Hitro smo se znašli, prišli do pravih ljudi. Ker sta upravna enota in občina v isti stavbi, je lahko naš svetovalec hitro našel njihovega. So pa očitno težave tega velikega občinskega aparata najbolj občutili občani, in ti so nazadnje razsodili, kakor so.

Na začetku ste poudarili, da prihajate iz delavske družine. Kaj to pomeni?

To pomeni, da so bili moji starši delavci in da mi nič ni bilo dano na srebrnem pladnju. Privzgojili so mi odnos do dela in spoštovanje, kar je najboljša popotnica za življenje.