Ana Rogel, umetnica

Osemnajstletna Ana Rogel med vrstniki izstopa po umetniškem talentu, ki na dan prihaja predvsem v njenih slikarskih stvaritvah in risbah. »Rišem in slikam že od malega – sama zase pravim, da sem umetniški otrok,« pove. Ena njenih priljubljenih tehnik je na primer slikanje s kavo, pri katerem nastajajo zanimivi akti, sicer motiv, ki ji je v slikanju najbližje. »Človeško telo zame izraža neko izjemno lepoto, vsaka oblina in gib sta mi kot slikarki navdih za nove umetnine. Ideja slikanja s kavo pa se mi je porodila letos poleti na morju. Okusa kave sicer ne maram, vendar pa mi je bila vedno všeč vizualno in razmišljala sem o tem, kako naj izkoristim to njeno lepoto. Poskusila sem jo vpeljati v to, kar rada počnem in kar je moja strast – slikanje. In delovalo je!«

A umetniški talent ni edino, po čemer se Ana razlikuje od drugih – ima bulozno epidermolizo, gensko kožno bolezen, ki prizadene kožo in notranje organe. Po koži in sluznici se ji pojavljajo rane, erozije in brazgotine, zaradi otežene hoje uporablja invalidski voziček, z leti pa so se ji zarasli tudi prsti, kar je značilno za to obliko bolezni. Koža bolnikov z bulozno epidermolizo je izjemno tanka, nekateri jo primerjajo z metuljevimi krili, toda Ana napačne predstave o tem, da se zaradi takšne občutljivosti ne smejo poljubljati ali objemati, odločno zavrača.

Čeprav je večkrat deležna začudenih pogledov in pomilovalnih opazk, zaradi bolezni pa je morala prestati že kar nekaj težkih operacij, je daleč od tega, da bi se smilila sama sebi. »Nikoli se nisem vprašala, zakaj ravno jaz, ker sem imela vedno lepo in urejeno življenje. Morda je majhna kriza nastopila le v četrtem in petem razredu osnovne šole, ko so me drugi z zbadljivkami opozorili na to, da sem drugačna. Sicer pa se sama sebi zdim močna, trmasta, imam neko posebno energijo. Če je treba, tudi rinem z glavo skozi zid – to je moja osebnost.« K temu so verjetno veliko pripomogli njeni starši, ki je nikoli niso omejevali. Oba ji v ustvarjanju, pa tudi življenju nasploh, brezpogojno stojita ob strani. »Sta moja največja podpornika, že od majhnega sta mi kot trmasti in svojeglavi deklici dovolila, da poskusim vse možne stvari, zame nikoli ni bilo ovir. Hvaležna pa sem tudi za najbližje prijatelje.«

Kot dekle, ki umetnost čuti z dušo in srcem, se Ana ustvarjalno izraža tudi na drugih področjih. »Poleg risanja in slikanja zadnje čase kar zavzeto pišem poezijo. Začenjam tudi s svojim podcastom, občasno pišem bloge – le pojem ne, ker sem res brez posluha,« se pošali. Prav tako sta ji pri srcu moda in kozmetika – z izvirnim ličenjem in modnimi kombinacijami, ki jih izbira, dokazuje, da je mogoče kljub telesnim hibam slediti vsem aktualnim modnim trendom in zgraditi slog, s katerim okolici še na en način pokažeš svojo kreativnost. »Rada izbiram barvne in izstopajoče kombinacije z raznimi vzorci. Na ta način se izražam in svetu odkrijem svojo umetniško dušo, še preden vidijo moja dela. Ljudje me zaradi drugačnosti tako ali tako gledajo – torej, zakaj jim ne bi dala nečesa, kar je vredno gledati,« samozavestno pove.

V zadnjem času je poleg umetnosti našla še eno področje, ki jo zanima – pripravlja predavanja o stvareh, ki so v družbi še tabu. »Trenutno imam aktivna predavanja za osnovnošolske otroke prve triade, pripravljam pa tudi predavanja za širšo skupino ljudi, kot so najstniki in odrasli,« pravi. »Žal je tabu tem veliko, saj so ljudje na nekaterih področjih izjemno ozkogledi. Takšne so na primer mentalne bolezni, vera, spolnost, invalidnost, odvisnost, čustva, odstopanje od standardov, pa še bi lahko naštevala. Da o stereotipih sploh ne govorimo ...« Z motivacijskimi govori namerava nadaljevati in nekoč celo organizirati svoj seminar, pa tudi sicer je zdaj najbolj osredotočena na karierno rast. »Kariera mi trenutno ogromno pomeni. Želim dokončati šolanje, se uveljaviti s pomočjo predavanj in graditi na umetniškem področju. Moj dolgoročni cilj je samostojnost, imeti lastno stanovanje, česar pa mi družba s svojim sistemom trenutno žal ne dopušča.« Kdo pa jo na tej poti najbolj navdihuje? »Morda bo to malo egoističen odgovor, ampak navdihujem kar samo sebe. Vidim namreč, koliko sem z leti zrasla ter da se s trudom, vajo in tem, da nikoli ne obupaš, resnično da vse. Živim svoje sanje in ljubim življenje. Navdihujejo pa me tudi vsi, ki si drznejo. Biti sami svoji in ’furati’ svojo zgodbo. Konec koncev je vse v naših rokah in mi se odločimo, ali bomo podlegli ali pa se bomo dvignili.«