Pobeg iz jetništva Mikija Miške

Kaj imajo skupnega Sigmund Freud, Virginia Woolf, F. Scott Fitzgerald, Agatha Christie, Igor Stravinski, Charlie Chaplin in Marcel Duchamp? Vsi našteti mojstri so avtorji umetniških del, ki so se s prvim januarjem rešila okovov avtorskopravnega varstva. Z začetkom novega leta je namreč v Združenih državah Amerike zajeten kos ameriške kulturne zapuščine prešel v javno domeno, kar pomeni, da se je osvobodil pravne zaščite intelektualne lastnine: tisoče literarnih del, pesmi, glasbenih kompozicij, filmov, slik in fotografij je po dvajsetletni suši postalo javno dobro. Gre za množičen vstop umetnin v javno domeno brez primere, kar na ameriškem kulturnem trgu pomeni začetek ustvarjalne renesanse, saj ima ta prelomni dogodek potencial kulturnega vpliva nepredstavljivih razsežnosti: umetniška dela, ki so se osvobodila avtorskopravne zaščite, niso na voljo zgolj za brezplačno uporabo, temveč jih je mogoče po mili volji distribuirati, reproducirati, remiksati ali predelati.

Z začetkom vsakega novega leta ugasnejo avtorske pravice za umetniška dela, ki dosežejo določeno starost, skoraj po vsem svetu, tudi pri nas. Zato prvi januar velja za mednarodni dan javne domene: na ta datum se umetninam iztečejo avtorske pravice, če je od letnice izida umetniških del ali smrti njihovega avtorja minilo dovolj časa. Trajanje obdobja, ki mora preteči, da umetnina postane javno dobro, se razlikuje od države do države. V Kanadi in Novi Zelandiji se to na primer zgodi petdeset let po smrti avtorja zaščitenih umetniških del, v Evropski uniji in tudi Sloveniji pa avtorske pravice zamrejo sedemdeset let po avtorjevi smrti. Nekateri avtorji, katerih dela so se z letošnjim novim letom osvobodila avtorskopravne zaščite, so na primer pesnik Igo Gruden, pisatelj in zgodovinar Rudolf Andrejka ter skladatelj Risto Savin.

Avtorskopravna zakonodaja je v ZDA nerazumno stroga, k čemur je pripomoglo lobiranje Disneyja, ki je želel zaščititi avtorske pravice za Mikija Miško.

Z novim letom so torej pri nas v javno last vstopila umetniška dela avtorjev, katerih 70. obletnico smrti smo obeležili v minulem koledarskem letu, v ZDA pa so te zakonitosti mnogo strožje. Zaradi sklepa, ki ga je v kongresu konec devetdesetih let zlobiralo podjetje The Walt Disney Company, je bilo polje javne domene zadnjih dvajset let v ZDA izjemno sušno. Avtorskopravna zakonodaja je v Združenih državah nerazumno stroga, čemur je v veliki meri pripomoglo prav lobiranje Disneyja, ki je želel zaščititi svoje avtorske pravice za Mikija Miško. To je privedlo do zakonodajnega ukrepa, imenovanega Sonny Bono Copyright Term Extension Act, ki je, kot v pogovoru za Mladino pojasni Maja Bogataj Jančič, ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino, »v letu 1998 avtorsko pravico v ZDA podaljšal na 70 let po smrti avtorja, prej pa je avtorska pravica v ZDA trajala 50 let po smrti avtorja«. Bogatajeva doda, da je »za dela, ki jih ustvarijo zaposleni v okviru svoje zaposlitve (t. i. work for hire), ta zakon trajanje avtorske pravice podaljšal na 120 let od stvaritve oziroma 95 let od prve objave – kar poteče prej. Za dela, ki so bila prvič objavljena pred 1978, je bila avtorska pravica s tem zakonom podaljšana na 95 let od objave«. Predpisa se je prijelo tudi posmehljivo ime Mickey Mouse Protection Act, torej zakon za zaščito Mikija Miške, dobičkaželjna zaščita ikoničnega risanega lika pa je za seboj potegnila bizarne posledice: prav avtorskopravnemu varstvu Mikija Miške se lahko v ZDA zahvalijo za dolgotrajno mračno obdobje, v katerem dan javne domene ni bil nikakršen razlog za praznovanje. K sreči pa se je ameriški srednji vek javnega dobra končal z letošnjim prvim januarjem, ki je za odprtost ameriške kulture prelomen datum: v prosto uporabo širši javnosti so prišla umetniška dela iz leta 1923, naslednje leto bodo javno dobro postala dela, ustvarjena leta 1924, in tako naprej: odslej se bodo z vsakim novim letom avtorske zaščite osvobodila dela ameriških avtorjev, ko bo minilo petindevetdeset let od njihove objave. Lik Mikija Miške bo javna last postal šele leta 2024.

Nekoč je pravica do kopiranja avtorskih del trajala 14 let z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 14 let. »Torej v časih, ko je življenje potekalo bistveno počasneje, je bilo trajanje bistveno krajše,« opaža Bogatajeva in pravi, da se »trajanje avtorske pravice zaradi pritiskov imetnikov avtorskih pravic, ki želijo čim dlje izkoriščati materialne avtorske pravice, tradicionalno podaljšuje«, ter ob tem doda, da je »dolgotrajno varstvo tako velikokrat in povsem upravičeno videno kot ovira ustvarjalnosti«. Koncept intelektualne lastnine je nastal zato, da bi zaščitil in spodbujal znanstvene in umetniške dosežke, sedanji sistem avtorskega prava pa v mnogih primerih temelji predvsem na težnji po zaščiti ekonomskih interesov velikih korporacij. S tem se do neke mere strinja tudi Maja Bogataj Jančič, ki pravi, da »zaradi pojava novih tehnologij, ki omogočajo dolgotrajnejše izkoriščanje avtorskih del, imetniki materialnih avtorskih pravic lobirajo za podaljšanje teh pravic, da bi lahko dodatno, za več časa izkoriščali avtorska dela. V tem pogledu avtorska pravica ne pomeni več spodbude, ampak oviro za ustvarjalnost, saj številne prakse ustvarjanja danes temeljijo na ustvarjanju predhodnikov.« O težavnosti ovir, povezanih z avtorskimi pravicami, opozarjajo tudi na slovenskem Inštitutu za intelektualno lastnino (IPI), ki je eden od prvih podpisnikov mednarodnega Manifesta javne domene. Avtorji tega manifesta, ki letos obeležuje desetletnico, so zapisali, da je »javna domena bogastvo informacij, do katerih je mogoče dostopati in jih uporabljati brez ovir«, ter poudarili, da gre za »temelj našega samozavedanja, izraženega v našem skupnem znanju in kulturi«, za »gradivo, iz katerega so izvedena nova znanja in ustvarjena nova kulturna dela«.

Celo najbolj goreči zagovorniki intelektualne lastnine lahko zlahka vidijo, da pretirane avtorskopravne omejitve lahko škodujejo nadaljnjemu razvoju ustvarjalnosti. Glasbenikom so namreč onemogočene uglasbitve modernistične poezije, orkestri na javnih nastopih ne smejo igrati skladb mojstrov dvajsetega stoletja, gledališčniki imajo omejeno pravico do uprizoritev dramskih besedil, scenaristom pa je onemogočena svobodna adaptacija literarnih del. Od vseh področij umetnosti je zaradi nerazumno dolge zaščite avtorskih pravic morda v najbolj nenavadnem položaju filmska umetnost, saj podaljšani roki avtorske zaščite konservatorjem onemogočajo zakonito digitaliziranje starih filmov. Ker imajo filmski trakovi omejen rok trajanja, se pojavlja nevarnost, da bi nekateri manj znani stari filmi potonili v pozabo: koluti filmskih trakov v arhivih dobesedno razpadajo in se sčasoma spreminjajo v prah.

Kako pridemo do informacij o umetninah in do umetniških del, ki z novim letom postanejo javno dobro? Pri iskanju brezplačne literature si lahko pomagamo s spletnimi portali ustanov, ki se posvečajo digitalnemu arhiviranju, denimo HathiTrust, Gutenberg Project in Internet Archive. Na vseh naštetih spletnih arhivih se je s prvim januarjem usul plaz brezplačno dostopnih literarnih del. Že samo HathiTrust, mednarodna digitalna knjižnica, je na dan javne domene objavila več kot 53.000 knjig, izdanih leta 1923, platforma The Internet Archive pa 11.000. Vsa literarna dela so v obliki e-knjig na platformah na voljo za brezplačni pretok.

Center za preučevanje javne domene, ki deluje pod okriljem univerze Duke iz Durhama, je objavil zajeten seznam brezplačno dostopne literature, filmov in glasbe, ob vsakem navedenem naslovu pa je navedena spletna povezava do vsebine. Pri nas podatkovne baze slovenskih umetniških del, ki so v javni domeni, še ni, a kot opaža Maja Bogataj Jančič, »bi bila zelo koristna. Takšno bazo praviloma pripravijo javne institucije, ki se ukvarjajo z arhiviranjem in hranjenjem avtorskih del, npr. knjižnice, muzeji in galerije.« Doda, da so »načeloma v javni domeni vsa dela, pri katerih je od smrti avtorja poteklo več kot 70 let, torej dela vseh avtorjev, ki so umrli v letu 1948 ali prej«.