Igram, sem

za

Let’s get into character!

So liki, ki jih ustvarijo igralci, res le fikcije? Kaj če so tako resnični kot resnične osebe, nemara celo resničnejši? Bi lahko Robert Redford vstopil v banko in jo – tako kot v filmu Starec in pištola – oropal? Bi mu uslužbenci banke izročili denar – ali pa bi mu rekli: nehaj, ti si le fikcija, le filmski lik! Bi ga zaradi poskusa ropa prijeli? In če bi ga, komu bi potem sodili – Redfordu ali Forrestu Tuckerju, ki ga Redford igra v Starcu in pištoli? Kje je meja? Ta dilema prežema črno-beli metafilm Igram, sem, v katerem igralci delajo vse, da bi čim bolj zlezli v like, ki jih igrajo.

Lina (Luna Zijić Mijović) je sarajevska igralka, ki se pripravlja na filmsko vlogo tatice. Da pa bi se v lik čim bolj vživela, začne res krasti – avtomobile in knjige, celo banko oropa. Lina – po malem Bruce Lee (“Jaz sem akcija, ti si funkcija,” dahne svojemu pasivnemu, trpnemu, zmedenemu fantu), po malem Jean-Paul Belmondo iz Godardove klasike Do zadnjega diha (vlogo Jean Seberg odigra njen osupli fant) – pade v lik. Še več: s svojim vživljanjem tako pretirava (“višji cilj”), da je film, v katerem naj bi nastopila, ne prepozna več. Lina – res “Something Wild” – je filmski lik, ki ostane brez filma. V lik tako pade, da pade iz filma.

Niko (Gregor Zorc), ljubljanski gledališki igralec, skuša zlesti v lik brezdomca, ki naj bi ga igral v nekem cinéma véritéju, toda pri svojem vživljanju – ja, preseli se k brezdomcem – tako patetično pretirava (se boš pofukal s pol Ljubljane, če ti bodo dali igrati Casanovo, ga vpraša dekle), da mora iz filma zbežati. Lina in Niko si želita to, kar so si nekoč želeli avantgardisti: da bi življenje postalo umetnost – magari film. Čakajte, da spoznate Luko (Goran Bog življenje postalo umetnost – magari film.

Čakajte, da spoznate Luko (Goran Bogdan), zagrebškega igralca, ki si – v sklepni in najboljši epizodi tega triptiha – želi to, kar so si nekoč želeli realisti: da bi umetnost postala življenje. V lik prešuštnega moža, ki ga igra v neki seriji, se namreč tako vživi, da ne more več iz njega. Še huje: lik začne v nekem smislu igrati njega, kot da bi se skušal znebiti vseh sledov svoje fiktivnosti. Toda ko se Lina, Niko in Luka vživljajo v like (ki jih groteskno transformirajo), ne spoznajo le, da življenje ne more več postati film in da film ne more več postati življenje, ampak nekaj usodnejšega – da namreč življenje ne more več postati samo življenje. Ker je vmes prišel film. Ker film ni nikoli le film. Ker se tisti “Igram, torej sem”, vedno spodvije v “Sem, torej igram”. In ker nobena zgodba ne bo nikoli več povedana tako, kot da je edina. (Kinodvor)