Prijatelja za vedno

zadržan

Bad bromance.

Tale holivudski rimejk francoskega hita Prijatelja za vedno izgleda kot vic Sare Silverman: “Nočem omalovaževati tega, kar se je zgodilo enajstega septembra; res je bilo pogubno, več kot pogubno, pa ne le za vse tiste ljudi, temveč tudi zame, kajti to je bil dan, ko sem ugotovila, da ima soy chai latte kar 900 kalorij.”

Rimejk namreč od originala ni prevzel le zgodbe o bogatem paraliziranem, tetraplegičnem belcu, za katerega skrbi “magični” revni črnec, ki se ravno vrne iz ječe, temveč tudi rasno politiko, ki je v zadnjih letih – v času gibanja Black Lives Matter, ki na križ pribija policijsko nasilje nad črnci, rasno profiliranje, rasno neenakost in sistemski rasizem – postajala iz dneva v dan in iz ure v uro vse problematičnejša, tako da ga ne odreši niti kateterska, skoraj slovesna zadržanost, s katero privilegirani, sofisticirani, “depresivni” Bryan Cranston in deprivilegirani, vulgarni, “vetrnjaški” Kevin Hart prikimavata rasni politiki filma Šofer gospodične Daisy, ki je učil, da je črnec belčev najboljši prijatelj (in najboljši služabnik, če smo že ravno pri tem), in ob tem napol trumpovsko pričaral “dobre stare čase”, ko je bila Amerika “velika”. Kot gre oni drugi vic Sare Silverman: “Vseeno mi je, če me imate za rasistko; ni pa mi vseeno, če me imate za suhico.”