V zraku

Janko Lorenci

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Kolumna

Peter Prevc je nacionalni junak, ki je zgrmel v prepade neuspešnosti in zdaj trpi. Nekoč sem že napisal nekaj stavkov o njem: »Peter Prevc je nacionalni junak brez konkurence. Naredilo ga je več stvari: pravo telo, urejenost v glavi, suh humor, pravi trener, trdo delo, utečen skakalni pogon, pogum, a ne nor, ampak pod nadzorom.« To je bilo v času njegovih zvezdnih trenutkov. Zdaj je čisto drugače, zdaj se včasih ne prebije niti skozi kvalifikacije. Na obrazu mu je videti, da zato trpi kot Kristus. Poskusimo mu v teh nelahkih trenutkih povedati nekaj tolažilno-spodbudnih besed.

Najprej in predvsem: veliko, kar ogromno je že dosegel. Eno celo leto je bil daleč najboljši skakalec na svetu, neprekosljiv, nepremagljiv, suveren; izkusil je slavo in občudovanje, postal nacionalni junak, nekaj tudi zaslužil. Velikanska večina pripadnikov športnega plemena vsega tega nikoli ne doseže, ostane zaklenjena v povprečništvo in občutke, ki najbrž niso nič manj grenki kot občutki padlih zvezd.

Naš junak si lahko skupaj s pesnikom reče tudi to: gorje mu, ki v nesreči biva sam. Peter ni sam – letos so osupljivo nebogljeni mnogi skakalci, ki so še lani skakali kot bogovi. Med njimi so Norvežani, Nemci, Avstrijci, same velike skakalne nacije.

Nadalje: ta čas je Prevc na skakalnicah lesen, kratek, negotov. Toda vse nikakor ni izgubljeno. Sicer pa ni nujno, da bi bil spet prvi med prvimi. Čisto v redu bo, če se bo od časa do časa uvrstil v prvo deseterico, s tem bi bilo zadovoljno ljudstvo in vsaj ta trenutek tudi on. Niti veliki comeback ni nemogoč. Telo ni nič slabše, kot je bilo v slavnem letu 2016, očitno so predvsem možgani tisti, ki pri številnih skakalcih, nikakor samo pri Prevcu, povzročajo, da se je tako težko skopati z dna. Možgani so čudna reč, nikoli ne veš, ali si njihov gospodar ali suženj, ali se boš po njihovi muhasti volji v zraku lovil kot oskubljena kura ali kot ptica plul bodisi z vetrom ali proti njemu. Nikoli ne veš, ali ti bodo odprli okno uspeha in sreče. A če si potrpežljiv in delaš, kar pač moraš delati, da se vzpneš ali vrneš, možnosti so, vsaj tiste za skromno zadovoljstvo.

Tudi če ponovnega vzpona ne bo, bo Prevc ostal uspešen, za zmeraj zapisan v knjigo najboljših na svetu. Nikoli več ne bo popoln anonimus kot tisoči njegovih sotrpinov. Čas dolgoročno dela v njegovo korist. Tolažba je lahko tudi to, da bi/bo nekoč v prihodnosti neizbežno začel toniti – emšo in biologija pač naredita svoje. Nasploh je za vsakega štrlečega športnika (in za kreativce sploh) vprašanje, kdaj nehati, še posebej tegobno: odrezati na hitro in kolikor toliko zgodaj, še v območju vrhuncev ali vsaj možnosti za comeback, ali pa stvar vleči in vleči kot kak Kasai, Ahonen, Ammann, vztrajati, čeprav si bleda senca stare slave. Odgovor ni jasen. Vztrajanje je lahko jalovo odlaganje, mučenje, svojevrsten mazohizem, lahko pa dokaz samozavesti, premišljene vztrajnosti, zdrave distance do publike. Včasih je lahko tudi stvar denarja. Vedno je zelo individualno.

Prevc bo, enako kot drugi, moral prej ali slej poiskati novo življenjsko pot in morda strast. Lahko se bo še naprej vrtela okoli skokov, lahko bo kaj čisto tretjega. V njem tiči dovolj sposobnosti in volje, da bo uspešno »skakal« tudi tam, kjer ni snega, skakalnice, brezna višine. Z novo kariero bo prišla tudi nova identiteta – pokazalo se bo, da obstaja zunaj skakalnega, ta čas edino mogočega sveta še veliko drugih enakovrednih svetov. V njih bo tudi prostor za nekaj smučarske nostalgije. Trenutni Prevčevi smučarski občutki so morda grozni, a čas jih bo selekcioniral, slabi bodo počasi izpuhteli, vrnili se bodo spomini na obdobje, ko je skakal do zvezd. Tega ne doživljajo samo posamezniki, ampak tudi različne skupnosti, celo nacije, tudi take, ki so včasih obvladovale pol sveta. Če ga niso, si rade pomagajo z miti.

Malo pa lahko Prevc v svoji trenutni stiski pomisli tudi na nas, ki trpimo skupaj z njim, ko ga gledamo, kako se muči in trpinči. Nacionalni junak postaneš, ko se zajetna množica drugih ljudi s tabo identificira, v tvojih uspehih po malem vidi tudi sebe, še sama postane mali junak, v tvojih vrhuncih skupaj s tabo uživa in v tvojih padcih skupaj s tabo trpi. Čustvuje, skratka, kot skupnost. A tudi to skupnost junaka in navijačev še vedno sestavljajo osnovni delci, posamezniki. Za nobeno skupnost ni dobro, da je preveč zlepljena. Premočno identificiranje junaka z navijači in navijačev z junakom dela težave vsem – skupnosti, junaku in navijačem. Vsem jih zelo olajša junakov skomig: čeprav sem trenutno zanič, sveta ni konec. Navijači, vsaj polovica jih je čez petdeset ali šestdeset, pa potem lahko rečejo: ah, še vse življenje je pred njim.

Skratka, usoda nacionalnih junakov je zapletena in se ne tiče samo njih. V glavnem je biti nacionalni junak lepo, na trenutke zanosno, včasih tudi donosno. Toda sestavni del takega junaštva je tudi sestopanje s trona, programirani zaton in konec kariere – hiter, počasen, odločen, obotavljiv, prezgoden, prepozen. Slovo od zvezdnih trenutkov pride neizbežno, neusmiljeno kot Matilda. A kako zelo daleč je ta tetka v našem primeru. Kot rečeno: vse življenje je pred tabo, Peter.

Seveda pa je take in podobne tolažilne besede lahko govoriti od strani, s klopi, kjer ne sedimo nacionalni junaki. Naše klopi so nižje, a z junaških se globlje pade. Vprašanje, ne nujno retorično: kaj je boljše?