Valentina Turcu, koreografinja

Koreografinja Valentina Turcu je lanska nagrajenka Prešernovega sklada, nagrado je prejela za dosežke preteklih dveh let, posebej pa za dramski balet Jevgenij Onjegin. Nazadnje se je Onjeginu in preteklim predstavam, s katerimi je ogromno gostovala tudi v tujini in navdušila številne baletne poznavalce, pridružil balet Smrt v Benetkah, v katerem je novelo Thomasa Manna povezala s čustveno, ekspresivno glasbo Gustava Mahlerja. Najvišja svetovna strokovna kritika Dance Europe ga je uvrstila med Best Productions 2018, razglašen pa je bil tudi za najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem v preteklem letu. Prihodnji teden bo predstava, ki jo je Valentina ustvarila v koprodukciji HNK Zagreb in SNG Maribor, na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

»V Smrti v Benetkah je skozi celotno knjigo prisotno nekaj metafizičnega. Prav ti trenutki onkraj literarnega so me zmeraj navdihovali in izzivali v plesu. Glavni lik Gustav Von Aschenbach, ki je pravzaprav Mannov alter ego, doživlja številne genialne notranje borbe. Ta njegova strašna samota in iskanje perfekcije, lepote, odrešitve skozi umetnost, konec koncev tudi vprašanje bivanja samega s seboj, s konstantno prisotnostjo strahu pred smrtjo. Biti povezan z univerzumom izven banalnega življenja,« opisuje, s čim jo je prav Mannova novela navdušila za obdelavo. Čeprav so dramski baleti njena specialnost, priznava, da je bilo koreografiranje zahtevno. »Novela je filozofska in hkrati erotična, sestavljena je iz atmosfer, stanja, čustev, misli in to je bilo pri samem ustvarjanju koreografije zelo pomembno. Želela sem jih ujeti, začutiti skozi svoje telo.«

Valentina je odrasla ob dveh vrhunskih baletnih umetnikih, Maji Srbljenović in Marinu Turcuju, ter že zgodaj spoznala, kako garaški je svet na mednarodnih odrih. »Od petega leta smo menjavali hotele, odre, mesta, letala. København, Dunaj, Berlin, zatem Švica, Francija, Italija, Španija, Mehika, Grčija in še mnogo gostovanj, kjer sem spoznavala gledališče iz črevesja navzven. Iluzij o baletu si nisem delala, nikoli nisem hotela biti baletka v rožnati oblekici. Vedela sem, da bom koreografinja.« Vseeno je 20 izjemno uspešnih let preživela na baletnem odru, ne za njim – osnove baleta je nanjo prenesel oče, šolala pa se je tudi na sloviti akademiji Mauricea Béjarta. »Že tam smo ogromno improvizirali in ustvarjali, tako da se je žar v meni, neučakanost, da se uresničim v koreografiranju, le stopnjevala. Leta 1998 sva se z Edwardom Clugom zbližala, združila in naredila znamenito predstavo Tango – takrat sva zares postala koreografa,« se spominja.

Poleg tega da ji je blizu dramski balet in da za obdelavo večinoma izbira klasike svetovne književnosti, je posebnost njenih koreografij tudi ta, da sama ustvarja glasbene koncepte zanje. »Ko se koreograf loti neke zgodbe, ki denimo ni Romeo in Julija, za katero je Prokofjev napisal glasbo, ali pa Labodje jezero Čajkovskega, običajno sodeluje s skladateljem, ki zanj posebej napiše glasbo. A kar je lastno meni, je to, da glasbo izbiram in koreografiji prilagajam povsem sama. To je vseobsegajoče in zelo zahtevno delo. Ana Karenina z glasbo Čajkovskega, Jevgenij Onjegin z glasbo Rahmaninova, Nevarna razmerja na podlago Händla, Bacha, Vivaldija in drugih, vse to so moji glasbeni koncepti. Moje delo je poslanstvo, ki združuje vse – biti režiserka, koreografinja, dramaturginja, narediti glasbeni koncept, na koncu pa še združiti ekipo svojih ljubih sodelavcev, ki vse to oživijo. Ustvarjanje meni lastnega rokopisa, s katerim se že vrsto let izražam in podpisujem, mi nenehno odkriva nove svetove znotraj mene same in plesalcev, s katerimi ustvarjam. Koreograf je podoben vizionar kot skladatelj. Treba je napisati vsak ton posebej za sleherni inštrument ter skladati za celotni orkester; izživeti vsak gib skozi svoje telo in ga prenesti na telo vsakega posameznega plesalca v sleherni minuti predstave v skladu z njihovimi vlogami.« Se ji zdi, da je to, kar ima, dar ali predvsem trdo delo? »Dar mi je gotovo bil dan, a sem garačka, brez tega ne bi šlo,« brez pomisleka odgovori. »Premiera Smrti v Benetkah je že moja 129. premiera v življenju, 130., ki se bo zgodila prihodnje leto, pa bo moja prva režija z dramskimi igralci, ponudba, ki sem jo dobila od HNK v Varaždinu. Delala bom predstavo Tramvaj Poželenje, česar se zelo veselim. Neizmerno uživam v možnosti, da vdihnem življenje toliko različnim likom, izrišem različne estetike, segam v zelo kompleksne odnose in da zmeraj ohranjam trdna tla pod nogami. Ko končam baletno predstavo, se preselim na dramski oder, ko je konec tega, komaj čakam, da naredimo neko operno megapredstavo, naslednji teden sem spet nekje drugje ... kreativnosti ni konca. Ne morem stagnirati, vedno sem bila zunaj okvirov, neodvisna in sama svoja.« Kar so ji gotovo kdaj očitali, sploh ko je bila še mlajša in se je še uveljavljala ... »Oh, seveda,« se zasmeji. »Mnogokrat in mnogo polen sem dobila pod noge. Še toliko več zato, ker sem ženska.«