Družba ženskam na tisoč načinov preprečuje, da bi bile hkrati bojevnice in matere

Ekomama.

Prizorišča spolne neenakosti so tako prostrana kot prizorišča ekonomske neenakosti – in pogosto se prekrivajo. Pred njimi je še boj. Kar čudovito obešenjaško naslovi islandski film Bojevnica, ki ga je posnel Benedikt Erlingsson, znan po Zgodbah o konjih in ljudeh: Halla (Halldóra Geirharðsdóttir), gospa srednjih let, je podnevi ugledna, umirjena, mandelovsko-gandhijevska tai chi učiteljica glasbe, ponoči pa se – skrivaj, se razume – prelevi v atletsko, furijozno, fantomsko “ekoteroristko”. Z bojno opremo, maskirko, lokom, žago in vsem, kar gre zraven. Helikopterji, droni in sateliti so ji nenehno za petami (pa čeravno po vsaki njeni akciji primejo istega latinskoameriškega turista!).

Njene sabotaže, zelo odmevne, že kar legendarne, so pač strah in trepet ekološko spornih podjetij (npr. islandskega “Aluminija”), kakor tudi vseh vladnih poskusov privatizacije naravnih virov. Toda nekega lepega dne izve, da so ji odobrili posvojitev štiriletne ukrajinske sirote in da bo končno postala mati. Je lahko ženska hkrati bojevnica in mati? Kako bo izvajala sabotaže, če bo morala otroka voziti v šolo, na rojstne dneve ali na treninge? Kaj bo z otrokom, če jo dobijo in zaprejo? Bo sploh še tako tvegala, če bo postala mati? Takih vprašanj bi lahko zastavili še tisoč – in ta vprašanja kažejo, da družba ženskam na tisoč načinov preprečuje, da bi bile hkrati bojevnice in matere. (Kinodvor)