ŠKM Banda: nouvi sad

Prekmurje pri nas velja za eno najplodnejših območij alternativne kitarske glasbe, za lokalni epicenter postrocka. Med glasbeniki, ki so se nekdaj združevali pod etiketo Prekmurje Noise Conspiracy, vidno izstopa Štefan Kovač Marko Banda, beltinški instrumentalni kvartet, ki deluje že devetnajst let. Po petih letih diskografskega zatišja se vrača s peto ploščo nouvi sad. Zaradi dosedanjega opusa in še posebej zaradi prejšnje plošče Panontikon, enega najpomembnejših slovenskih glasbenih presežkov iztekajočega se desetletja, je bilo od nove plošče pričakovati veliko. Samooklicani postjazzerji niso razočarali.

Ker je zasedba prvi singel Puščava izdala že leta 2017, smo na ploščo čakali tako dolgo, da se je vznemirjenje zaradi izida vmes že nekoliko poleglo. Dolgotrajno nastajanje nove izdaje pa ŠKM Bandi zlahka oprostimo, saj je obrodilo resnično sijajne sadove. Razlog za zamudo se skriva v navezi, ki je nastala med turnejo, s katero je zasedba promovirala Panontikon: Bando je takrat kot predskupina spremljal dvojec Najoua, ki je v tistem času navduševal s ploščo Tojevsekarsespomnim, v celoti odigrano na kalimbo, afriško glasbilo, ki je močno zaznamovalo tudi Panontikon. Med članoma Najoue in Iztokom Korenom, kitaristom ŠKM Bande, se je med turnejo vzpostavila navdihujoča glasbena kemija. Tako je nastala zasedba Širom, trenutno eden naših najpomembnejših glasbenih izvozov, ki navdušuje z virtuoznim krmarjenjem med eksotičnimi tradicionalnimi godbami, etnom in svojevrstno, eksperimentalno glasbo.

Člani ŠKM Bande so se na nouvem sadu spet izkazali kot izjemni kitaristi, ki ne utrujajo z vsiljivim dokazovanjem svojih veščin: kitarske kompozicije skladajo z občutkom, brez pretencioznega soliranja, med sabo pa si omogočajo, da njihovo natančno brenkanje zadiha tudi v najgostejših in najintenzivnejših trenutkih plošče. Nouvi sad zaznamuje predvsem akustična milina, ki ob spremljavi jazzovskih ritmov pretanjeno prehaja v teatralno postrockovsko melanholijo. Ta deloma odraža zasedbine korenine, čeprav se v najnovejši preobrazbi zelo redko prepusti distorzirani hrupnosti, kakršna je zaznamovala njena zgodnejša dela. Zdi se, da se je Banda tokrat posvetila predvsem graditvi razpoloženja, saj je nova plošča – v primerjavi s Panontikonom – tako rekoč brez spevnih, zapomnljivih melodij. To razpoloženje pa močno zaznamuje občutek intime, kar gre verjetno pripisati temu, da je bila plošča v celoti posneta v živo. Poslušanje tako pričara iluzijo, da smo se znašli v beltinški vadbeni sobi, kjer džemajo dobro uigrani prijatelji. A hitro postane jasno, da ne gre zgolj za improvizacijo, temveč za vnaprej zastavljene, kompleksne skladbe, ki jih prav vsi vpleteni izvajajo z izjemno natančnostjo.