Vesna Lemaić: Dobrodošli

+ + + +

Srečevanje na prehodnem terenu

Lemaićeva je bila angažirana že v prejšnji prozi: Kokoška in ptiči je na primer roman o zasedbi prostora pred borzo, o notranji dinamiki gibanja, opozarja na finančne plenilce iz invazivnih tujerodnih denarnih ustanov, ki so si podredile države in celotna gospodarstva. Vendar je ob zanosu in ponosu ob branjenju zgradb, iz katerih so zaradi neplačane položnice deložirali družine, ob pripadnosti in požrtvovalnosti o gibanju od znotraj spisala ne le zgodovino, temveč tudi kritiko. Potem se je področje boja premaknilo drugam in so znotraj kurnika nastale nezaceljive vrzeli in razlike; vendar je vse spisano kot premeščanje, kot niz preimenovanj, ki so omogočala distanco in nekaj humorja ob razliki med vpletenostjo in pogledom od zgoraj.

Tokratna zbirka kakšnih štiridesetih res kratkih zgodb je bolj »zaresna«, bolj empatična in drugače angažirana. Spet imamo prerivanje med aktivisti, ki migrante prestrezajo, in policisti, ki delujejo mimo uveljavljenih mednarodnih standardov. Spet so popisane praske z oblastmi, vendar je zbirka ubrana bolj intimno. Kot popis takšnega in drugačnega srečevanja s tujim in neznanim, ki se začne v prvem od devetih ciklov s po pretežno petimi, šestimi zgodbami: vse se začne na morski obali, kjer počitnikovanje zmoti na obalo navlečeni gumenjak, potniki pa so pobegnili pred prihodom policistov. Sledijo popisi usod tistih, ki so v času polpreteklih vojn v regiji poselili letovišča pozimi in ostali več zim, dokler se niso znašli drugače ali se vrnili na domove, ko se je vojna izdivjala in do smrti izčrpala. Še največ je zgodb o oskrbi beguncev in druženju z njimi in o drobnih nesporazumih in Lemaićeva, kot pri popisih notranjih nasprotij pri gibanju iz Kokoške in ptičev, tudi neusposobljenim in pogosto nemočnim prostovoljkam ravno ne prizanaša. Begunci ob utrujenosti in potrebnosti pomoči tudi sami vzpostavijo notranjo hierarhijo: namesto brezrezervne hvaležnosti hočejo boljše in večje, bolj bleščeče, njihovemu preživetvenemu boju pogosto niso tuje niti radikalne začasne rešitve – prostitucija, omama, pa tudi manjše razumevanje sveta, v katerega so se zatekli.

Solidarnost in prizadetost nista vezani samo na stike s prišleki; v zbirki je kar nekaj zgodb, ki govorijo o navideznem počitniškem miru, čeprav je pod njim latentna napetost, ki naredi par ali posameznico za tujek oziroma tujko (pogosto je v zgodbah navzoča partnerka ali pa gre za razmere v primarni družini na oddihu). Ne glede na poskuse, da bi se vklopila v situacijo in se počutila domače, je izločena, zaznamovana, počuti se odrinjeno.

Lemaićeva zgodbe izpisuje v hitrih potezah, na nekaj straneh ali manj, in te črtice sestavljajo širšo sliko, saj so ubrane na isto vižo – brezdomnost in nomadskost, tujstvo in drugačnost so ob tujcih samo očitnejši. Vešče izrisuje situacije ter riše linije bega in nesporazuma, njena proza je zdaj dobila sentimentalen in empatičen preliv s temeljno elegičnostjo, ki se je zažrla v stavek in pogled, ta atmosfera pa kompaktno povezuje celotno zbirko.