Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov

Filozofi skozi kavarne, pogovore, srečevanje in spopade.

Namesto trdega študija Heideggerjevih, Sartrovih, Camusovih, Husserlovih in tekstov de Beauvoirove etc. esej biografskih prigod v precej poenostavljenem filozofskem okviru.

Danes je fascinantno, kakšno moč so imele knjige Bit in čas, Mit o Sizifu, Drugi spol, Bit in nič, ki po več kot pol stoletja še naprej stojijo kot temeljni kamni intelektualne zgodovine. Del sodobnih avtorjev denimo po desetletju množični mediji ne omenjajo več. Eksistencialisti so med seboj drugovali in popivali; veliki dogodek je bil, ko je šel Sartre po vojni obiskat Heideggerja, ki je bil zaradi bližine z nacizmom odstranjen z univerze: filozofa sta se srečala prvič, jasno tudi zadnjič, in ostala daleč vsaksebi. Razkol med brati v mišljenju je bil osrednji princip: Merleau-Ponty in Sartre sta se razšla, Heidegger s Husserlom in Arendtovo, Camus z de Beauvoirovo in Sartrom … Toda čar je vsak razhod posebej. Ne v antagonizmu, ampak v drobnih odtenkih ohranjanja bližine. Ko je eden umrl, mu je drugi, ki z njim desetletje ni spregovoril, napisal nekrolog: »Bil je moj zadnji pravi prijatelj.« Ali pa, ko profesor, čislan med nacisti, ponatisne knjigo s posvetilom učitelju, ki je bil, ker je bil Jud, objekt preganjanja. Ali spet dva, ki sta se dramatično razšla, potem pa si ob jubilejih pošiljata čestitke. Seveda nikoli ni bilo happy-enda, ko se staro prijateljstvo obnovi – to bi tudi ne bilo vredno filozofa. Zanj je ključna drža, kako najti gesto, ki v večni spor vnese znak bližine.

Toda esejistka ne gradi na tej perspektivi, ampak na travmi razhodov, ki pa jih jemlje lahkotno šablonsko.