Danilo Milovanović, umetnik

Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.

Predlansko jesen je denimo zbiral odpadlo listje dveh dreves sredi mestnega središča in ga kopičil v svojem ateljeju v tovarni Rog, kjer je nekaj let vodil program galerije Zelenica, ki jo je tudi ustanovil. Poleti je listje vrnil pod prav ti dve drevesi in s tem ustvaril absurdno situacijo, s katero je pretanjeno opozarjal na podnebne spremembe. Poetična intervencija je bila tako subtilna, da jo je opazila zgolj peščica mimoidočih: pri uličnoumetniških podvigih se Milovanović rad izogiba očitno izpostavljenim ali spektakularnim posegom v javni prostor. Njegova dela so izrazito minimalistična in vedno konceptualna, pod domiselnimi intervencijami pa se navadno skrivajo družbenokritični podtoni. Ko razmišlja o svojem umetniško angažiranem udejstvovanju, pove, da kljub svoji aktivni vpletenosti v ohranitev tovarne Rog in podobnih aktivističnih povezovanjih ni aktivist v očitnem pomenu besede. »Če je pozni kapitalizem močna reka, jaz te reke ne skušam ustaviti, temveč zgolj nekoliko preusmeriti njen tok,« pravi.

S svojimi deli največkrat poudarja, sporoča in opozarja na to, da javni prostor pripada vsem. »Mnogi ljudje se ne zavedajo svojih pravic, ne zavedajo se niti tega, kaj javni prostor sploh je, kaj šele tega, da nam pripada,« pove. Tako je na primer sredi nekega krožišča, ki zaradi ozelenitve spominja na park, postavil dve klopi in dva koša za smeti. »Gre za fizično intervencijo, pri kateri ne gre za vizualno privlačnost, temveč za igrivo odpiranje vprašanja o pomenu javnega prostora,« je povedal. V podobnem slogu je v sklopu festivala Fotopub pred citylighte v centru Novega mesta postavil drevesca, ki so zastirala pogled na ulične oglase. »Pri tem je prej rastlina motila oglas kot obratno in ravno v tem je težava,« pripomni. Tovrstne posege opiše kot hekanje javnega prostora: »Ne da bi karkoli vandaliziral, preusmerjam pomene: z majhnimi potezami lahko v javnem prostoru nekemu objektu ali situaciji dodam novo vrednost.« In doda: »To dodano vrednost rad opišem z enačbo 1 + 1 = 3.« Nekateri tovrstno početje vidijo kot vandalizem, ki pa se mu Milovanović načelno izogiba. A vseeno morajo biti njegove uličnoumetniške intervencije včasih nezakonite, da so njihova aktivistična sporočila kredibilna: »Pri tem pa nikoli ne gre za jezo, zlobo ali željo po uničevanju, temveč za kreativen način nasprotovanja represivnim politikam.«

O projektih, ki jih je izvedel onkraj zakona, za Mladino na žalost ni mogel spregovoriti, razgovoril pa se je o nedavnem projektu, ki močno odraža njegov pristni socialni čut. Pred nekaj meseci se je na povabilo kustosinje uličnoumetniške ustanove udeležil rezidence v poljskem mestu Katovice, kjer so od njega pričakovali, da ustvari nekaj vizualno privlačnega in všečnega. Milovanović kot aktivistično angažiran ulični umetnik ni privolil v to, da bi z neiskrenim umetniškim delom, narejenem po naročilu, še dodatno pripomogel h gentrifikaciji mesta. »Aktivistična ulična umetnost sama po sebi ni zgolj estetska, temveč predvsem politična ali socialna. Trikrat so mi zavrnili zasnovo projekta, saj niso želeli ničesar kritičnega, ničesar, kar bi karkoli problematiziralo,« se spominja. Nekoliko potrt se je sprehajal po mestu in med sprehodom opazil, kako iz kupa odpadkov molijo bose človeške noge. Približal se je, da bi preveril, ali je človek, ki leži pod smetmi, sploh še živ. Tako je spoznal Mirka, oseminosemdesetletnega brezdomca, s katerim sta kmalu postala dobra prijatelja, čeprav nista govorila istega jezika. »Sprva je bilo zapleteno, a sva sčasoma našla skupni jezik, nekakšen slovanski esperanto,« pravi. Prijateljstvo se je organsko spremenilo v umetniški projekt: Mirek je že leta nezakonito skvotal v zapuščenih avtomobilih, a so ga od povsod spodili. Milovanović mu je v sklopu rezidenčnega projekta uredil bivalno okolje: rekonstruiral je pokvarjen kombi, se dogovoril za dolgotrajno uporabo parcele na obrobju mesta, kjer je vozilo parkiral in ga preuredil v zasilni Mirkov dom. »Birokratom iz ustanove, ki me je gostila, sem projekt predstavil kot interaktivno skulpturo, da so ga sploh odobrili,« pravi. In grenko doda: »Kmalu zatem pa so odpustili kustosinjo, ki me je povabila na rezidenco.