Vedrina

Veliki obrat.

Vedrina izgleda kot film noir, v katerem Baker Dill (Matthew McConaughey) izgleda tako, kot da je hkrati padel v noirje Dvojno zavarovanje (1944), Gilda (1946), Križ-kraž (1949) in Veliki obrat (1952). Za začetek, ves napet je in tesnoben, mizantropski in avtodestruktiven (tipični jezni, skrizirani belski moški), dalje, nenehno živčno kadi (blow-job ga ne pomiri), dalje, muči ga preteklost ( ja, zbuja se v znoju), dalje, na nekem karibskem otoku se preživlja z ribištvom (bogataše kakopak vozi tudi na “velike”, “pustolovske” ribolove), dalje, biznis mu ne cveti (živi v kontejnerju ob morju), in končno, pred njim se nenadoma – tako kot Rita Hayworth v Gildi ali Yvonne De Carlo v Križ-kražu – nenadoma pojavi lascivna, zarotniška, fatalna Karen (Anne Hathaway), njegova eks, ki ga začne mamiti, zapeljevati in nagovarjati, naj umori njenega novega moža (Jason Clarke), čigar družinsko nasilje njunega sina – njenega in Bakerjevega! – poganja v trepet, trpljenje in računalniške fantazije.

A kot rečeno, Vedrina le izgleda kot film noir: v filmih noir se z junakom običajno igra femme fatale, Baker, ki mu nekdo dahne, da “smo snov, iz katere so sanje”, in da je tako, “kot da smo tu že od nekdaj”, pa zlagoma dobi občutek, da se z njim igra nekdo, ki mu izmenično daje rdečo in modro tabletko. Vedrina je Matrica, preparkirana v Black Mirror.