Metulj

Resničnostni šov.

Le kdor je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hodil v ljubljansko Kinoteko ali pa mimo nje, ve, kakšne vrste so se vile po Miklošičevi, ko so tam vrteli kultnega Metulja, ki ga je leta 1973 – po spominih Henrija “Metulja” Charrièrja – posnel Franklin J. Schaffner, avtor Planeta opic in Pattona. Tale rimejk – posnet v Črni gori! – je ravno dovolj slab, da nas spomni, kako dober je bil original, v katerem sta igrala Steve McQueen in Dustin Hoffman. Prvi je igral “Metulja”, pariškega vlomilca, ki mu podtaknejo umor, drugi pa Louisa Degaja, nervoznega ponarejevalca obveznic – oba leta 1931 pošljejo v Francosko Gvajano, zloglasno francosko kazensko kolonijo, ki jetnike povsem razčloveči in iz katere je nemogoče zbežati.

McQueena nadomešča Charlie Hunnam, ki se kot vedno lepo poda kostumski preteklosti (spomnite se ga le v Škrlatnem vrhu, Kralju Arturju, legendi o meču ali Izgubljenem mestu Z), Hoffmana pa Rami Malek, ki potrebuje veliko dodatkov, da ne izgleda banalno – očala so premalo. Toda bolj ko gledamo pekel, ki sta mu izpostavljena, bolj se zdi, kot da sta padla v resničnostni šov (à la Survivor), ki se dogaja na eksotičnem tropskem otočku, prežetem z ekstremnimi preizkušnjami in pastmi, kot so samica, giljotina, aligatorji, insekti, močvirje, gobavci, pogubni valovi, fašistoidni ravnatelj, sadistični pazniki, morilski sojetniki in Hudičev otok – vertikalni otok, na katerem si povsem svoboden, a z njega ne moreš pobegniti, raj v obliki totalitarne distopije. Da “Metulju” podtaknejo umor, ne preseneča – “Metulj” je pač vlomilec, ki že po definiciji ogroža privatno lastnino, ogrožanje privatne lastnine pa je isto kot naklepni umor. Da Dega, ki s ponarejanjem obveznic prav tako ogroža idejo privatne lastnine, denar, ki mu zagotavlja preživetje v tem brutalnem svetu, skriva v anusu, pa tudi ne preseneča – kdor je bral Freudov spis Značaj in analna erotika (1908), ve, da je denar na nezavedni ravni nekaj takega kot drek.