James Blake: Assume Form

James Blake, britanski antipod ameriškega klavirskega popevkarstva, bledolični fant krhkega, najpogosteje močno procesiranega visokega glasu, slovi kot sam svoj mojster. Po zunajserijsko domiselnih začetkih v odmevih londonskih klubskih zvokov se je hitro uveljavil kot eden najprepoznavnejših sodobnih vokalistov. A spotoma se je pokazalo veliko več.

Hitro je razvil izjemen občutek za pisanje glasbe in besedil, za melanholično privlačne pesmi sodobnega popa. Vešč je tudi obračanja gumbov v studiu in prva albuma si je sproduciral sam. Najbolj pa je seveda znan po klavirski in pevski specifičnosti. Skladanje visokomelodičnega popa je tako izpilil, da ga je za pomoč pri snemanju albuma Lemonade prosila Beyoncé. Njegovo znanje gnetenja posnetkov so uporabili tudi Kendrick Lamar, Frank Ocean in Kanye West. No, vsega zadnje čase le ne dela sam. Ko se mu je zataknilo pri tretjem albumu The Colour in Anything, mu je do ciljne črte pomagal ameriški superproducent Rick Rubin. Pri nastajanju novega albuma Assume Form ni rekrutiral tako zvenečega imena. Izbira je bila pravzaprav preprostejša. Tokrat mu je pri tehničnih nalogah pri večjem delu projekta pomagal stari prijatelj Dominic Marker, polovica tandema Mount Kimbie, ki je z Blakom proti koncu prvega desetletja novega tisočletja zakrivil evforijo »postdubstepa« in se potem po njegovem zgledu prav tako vokaliziral. Assume Form je popoln zasuk od precej otožnega The Colour in Anything.

Stigma »žalostnega dečka« je šla Blaku precej na živce, proti izrazu je tudi javno protestiral. Morda pa je kriva selitev iz deževnega Londona v sončni Los Angeles. A za obrat h konkretnim, v sredino postavljenim vokalom, h klasičnim pop songom, k neznačilnemu optimizmu, nedvoumnim besedilom, povsem izčiščeni produkciji ... ima največ zaslug Blakovo dekle Jameela Jamil. Assume Form je eno samo dolgo ljubezensko pismo.

Velikanskemu razpoloženjskemu, pa tudi slogovnemu obratu navkljub je Assume Form korak, ki bi ga lahko pričakovali. Blake si je izboril status prvoligaškega pisca skladb in novi album je točno to: skupek čvrstih skladb. Je izdelek po meri industrije. Imamo zraven kakšnega raperja z vrhov lestvic? Imamo. Travisa Scotta. Je zraven kakšen producent največjih (trapovskih) hitov? Je. Metro Boomin je produciral dve skladbi na plošči. Manjka mlada pevka, ki bo ravnokar eksplodirala na pop sceni? Ne, na enem posnetku gostuje španska senzacija Rosalía. Za Blaka precej neznačilno dolg seznam gostov skleneta še mojster folkovskega soula Moses Sumney in vedno privlačni André 3000, vse skupaj pa le ni čisto preračunljiva poteza, saj je z nekaterimi izmed omenjenih Blake v preteklosti že sodeloval. Assume Form uteleša klasično protislovje pop scene: je Blakov najbolj dovršen in najbolj predvidljiv album hkrati.