»Obvezna« bralna značka

Na Twitterju je potekala burna razprava o (ne)branju, ki jo je sprožila Jelka Godec – ja, prav tista poslanka SDS, ki je pred časom ministrstvo za izobraževanje pozvala, naj poostri nadzor slovenistov v zvezi s knjigami, ki so na seznamu za domače branje.

Tokrat jo je zmotila bralna značka, ki naj bi bila po njenih podatkih za otroke v osnovni šoli obvezna. »Mi lahko kdo pove, zakaj je bralna značka v OŠ obvezna? Ker to zamorjenost z bralno značko, ki zasleduje osnovni cilj vzgojiti bralca, opazujem pri otrocih že uhuhu let... #samovprašam,« je zapisala.

Bralna značka ni obvezna. Otroci se za sodelovanje pri tem projektu odločijo prostovoljno, na seznamu priporočenih knjig, ki ga najdemo na spletni strani bralne značke, pa nikakor niso samo »zamorjeni« naslovi, ampak tudi dela Roalda Dahla, Janje Vidmar, Dese Muck, Nejke Omahen, Mikija Mustra, pa pustolovske knjige, ki marsikomu privzgojijo ljubezen do književnosti, denimo Zaporedje nesrečnih prigod Lemonyja Snicketa, Zgodbe iz Narnije C. S. Lewisa ali Skrivnost stare vile Mojce Rudolf.

To so tviteraši tudi pojasnili poslanki, a se je izgovarjala, da pravzaprav ve, da bralna značka ni obvezna, ampak da gre vseeno za prisilno branje pod pretvezo izbirnosti, naslovi pa so že 45 let isti, saj se od časov, ko se je šolala sama, ni prav nič spremenilo (ni jasno, kako bi se, če bi bilo to res, na priporočilnem seznamu znašla dela Lemonyja Snicketa ali Nejke Omahen, izdana po začetku tega tisočletja).

Kakorkoli, če tokrat pustimo razpravo o (ne)primernosti knjižnih naslovov za otroke in mladino ob strani: bralna značka in domače branje sta izredno pomemben del šolskega sistema, kajti kako drugače kot s knjigami bomo mladim privzgojili sposobnost kritičnega mišljenja, razvijanja domišljije in empatije? Kot je na Facebooku v odgovor na razpravo zapisal knjižni bloger in koordinator Ljubljane – Unescovega mesta literature Damjan Zorc: »Ni treba prebrati tristo knjig na leto. Niti petdeset ne. Že če jih prebereš nekaj, prispevaš nekaj zase. Še več pa za vse okoli sebe. Za to osnovno dejavnost ne potrebuješ nobenih raziskav. Niti ne potrebuješ veliko časa. To je del temeljne človečnosti.« Nekateri otroci to odkrijejo sami in spodbude niti ne potrebujejo – za druge je prva spodbuda prav bralna značka. Spotikati se ob ta projekt je torej precej hinavsko do otrok.