Bog kot psihoterapevt?

Boris Cyrulnik: Psihoterapija boga

Francoski nevropsihiater v tokratni knjigi izhaja iz izkušnje afriških otrok, ki so po vojaški službi ubijanja našli edino pomiritev v božjem hramu. Vera v boga je blagodejna za telo in duha, saj verniku daje oporo v najhujših preizkušnjah. Toda v imenu iste vere militantneži preganjajo in pobijajo druge, ki ne pripadajo isti skupnosti. Stvar torej le ni tako preprosta.

Ko Cyrulnik v svoji praksi proučuje odpornost posameznika proti hudim travmam, ugotavlja, da mu je v oporo spomin na srečno otroštvo, na katerega se lahko nasloni pri ponovnem iskanju smisla življenja; namreč otrok, ki ni doživel topline, ne bo mogel zadržati čustev ob najmanjšem konfliktu. Poti so tudi drugačne: ob izgubi in žalosti kdaj poišče erotiko, kdaj nadomestne objekte ... A tudi topli in strpni starši, ki vzgajajo v toleranci in popustljivosti, doživijo, da njihovi potomci končajo med islamskimi fundamentalisti. Svet brez meja in pravil pač postane tako neznosen, da se zatečejo v avtoritarno religijo.

Vendar religioznost dramatično upada, vse več je ateistov, ki nimajo več pri roki vere; za nekatere je rešitev humor, distanca do lastnega trpljenja, s katero se izmaknejo vlogi trpeče žrtve.

Kakorkoli obrnemo, bivanje nam prinaša trpljenje, obrati in izpraznjene kulturne vrednote pa tesnobo in nesposobnost najti smisel v mukah. Avtor začrtuje tri odgovore: psihoterapija, umetniško ustvarjanje ali pa verski teksti.

Ker pa ni jasno, v kaj se družba spreminja, velja še naprej staviti na boga.