Dileme samozaposlenih v kulturi

Ilustratorka Polona Lovšin je pred kratkim na Facebooku opozorila na težave ustvarjalcev s statusom samozaposlenega v kulturi. Ta status se posamezniku, ki deluje v kulturi, pravzaprav izplača pridobiti samo, če ve, da mu bo država plačevala prispevke za socialno varnost. Pogoj za to so izjemni dosežki v kulturi.

A poleg tega pogoja je tu še ta, da umetnik ne preseže cenzusa, ki znaša 19.989 evrov bruto za povprečni dohodek zadnjih treh let. Če to razdelimo po mesecih (čeprav je večina umetnikov plačana po projektih), dobimo približno tisoč evrov neto na mesec. To je sicer povprečna slovenska plača, s katero pa pogosto ni mogoče pokriti vseh stroškov; sploh to velja za kulturnike, ki imajo družino, in tiste, ki živijo v najemniških stanovanjih – ali celo oboje. Upoštevati moramo, da imajo številni umetniki stroške še z materialom za delo, subvencij zanj pa, dokler ne presežejo cenzusa, ne morejo uveljavljati.

Kaj pa se zgodi, če cenzus presežejo? Vrniti morajo prispevke za nazaj (to nanese približno 4465 evrov) in si jih nato plačevati sami, pri čemer status samozaposlenega v kulturi, kot je pojasnila Polona Lovšin, ni več bistveno drugačen od statusa navadnega S. P.-ja – posebnim dosežkom v kulturi navkljub. Pri tem je čisto vseeno, ali cenzus preseže za deset ali za nekaj sto evrov. »Vsi samozaposleni v kulturi, ki presežemo cenzus, smo primorani sami plačevati prispevke in akontacijo dohodnine glede na letni zaslužek. Sama imam sicer srečo, da sem zaradi invalidnosti upokojena s štiriurnim delovnikom in prejemam polovično pokojnino v vrednosti 240 evrov. S tem lahko pokrijem del prispevkov, če bi jih morala sama plačevati v celoti, pa res ne vem, kako bi mi zneslo. Poleg tega se mi zdi naravnost smešno, da me ima ministrstvo za kulturo zaradi preseganja cenzusa za dobro stoječo umetnico, za državo pa sem socialno ogrožena, ker sem mama samohranilka dveh deklic z nižjimi dohodki. Kar mi država, ker sem socialni primer, da, mi potem ministrstvo za kulturo vzame. Vendar si nikakor ne morem privoščiti, da bi zaslužila vsoto pod cenzusom, ker z njo ne bi mogli preživeti. Hčerki mi večkrat rečeta, da umetnik po teh merilih v naši državi preprosto ne sme biti premožen.«

Tak položaj jezi tudi pianista Milka Lazarja, ki je samozaposlen v kulturi že vrsto let. »Takoj ko presežeš cenzus, se začne umetnost obravnavati kot obrt,« pravi. »Naenkrat se znajdeš na trgu – tega pa ni. Tako si postavljen pred dejstvo, da moraš začeti ’štancati’ neke umetniške izdelke, da sploh zaslužiš dovolj za plačevanje prispevkov – a vprašanje je, ali vsi umetniki to lahko počnejo, kajti umetniško šolanje gre v drugo smer. Vendar se ti, ko cenzus enkrat presežeš, ne splača nazaj, birokratsko je to zelo zapleteno – v tem primeru moraš državi spet plačati določene davke,« se pritožuje. Ko je sam prvič presegel cenzus, je moral plačevati približno 800 evrov prispevkov na mesec. »Šele po enem letu sem lahko dokazal, koliko sem v tem letu dejansko zaslužil, in prispevek se je zmanjšal na približno štiristo evrov na mesec. Za prehod iz stanja pod cenzusom v stanje nad njim moraš imeti torej na računu okoli šest tisoč evrov samo zato, da boš državi plačal, ker si pač umetnik nad cenzusom. Poleg tega ti prispevke, ki jih plačaš, država šteje v dobiček, ne v minus.«

»Pri statusu samozaposlenega v kulturi je težko postaviti enoznačen odgovor oziroma potegniti nekakšno uravnilovko med mehanizmi socialne države, medgeneracijskega sožitja in ferpleja med kulturniki nasploh,« meni filozof Goran Potočnik Černe, ki je bil prav tako nekaj časa samozaposlen v kulturi. Po svoje je to, da si prispevke, ko prideš do določene višine zaslužka, plačuješ sam, pošteno do tistih, ki prihajajo za tabo in si šele vzpostavljajo mrežo ter možnosti za delo.

Hkrati pa se na tej točki res lahko vprašaš, zakaj sploh imaš status samozaposlenega v kulturi ...