Matthew Walker: Zakaj spimo

Britanski profesor psihologije in nevroznanosti na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju o svojih raziskavah spanja.

Številke so neusmiljene: dovolj dolg spanec je blagodejen, pomanjkanje zvišuje verjetnost, da dobite raka in povečuje stopnjo umrljivosti. Za izgrednike tipa Marie Darrieussecq – francoska pisateljica, ki piše esejistične himne nespečnosti – tu ni prostora. Od nespanja ni nobenih koristi. Tudi kozarček večernega alkohola, tobak, kava, čaj, tablice, računalniški in teve ekrani v nočnih urah so uničujoči, nepričakovano še poznopopoldanski spanec, na dolgi rok celo uspavalne tabletke. Pomanjkanje spanja je samoevtanazija.

Avtor kajpak ponudi sveženj nasvetov za spremembo življenjskega sloga, skratka – enosmerna knjiga. A to monotonijo vmes popestri s primeri iz živalskega sveta. Delfin sredi morja si pač ne more privoščiti brezbrižnega spanja, zato ga je narava obdarila s sposobnostjo, da del možganov pošlje v sen, medtem ko z drugim ostaja buden, in ko se prvi naspi, se vlogi zamenjata. Še vratolomnejša je jata nekaterih vrst ptičev, kjer najbolj leva ptica zapre desno oko in desni del možganov, najbolj desna pa levo oko in drugo polovico možganov, preostali člani jate pa se prepustijo brezskrbnemu spancu. Stražarja se jasno čez čas obrneta naokoli, odpreta poprej speče oko in stražarskemu odmerita čas za počitek.

Knjiga, ki predpostavlja, da je spanje stvar discipline in volje, in postavlja, da življenje podredimo skrbi za dober sen. Njen pendant bi bil nagrobnik – od rojstva do smrti je čudovito spal, življenju pa se je odpovedal, da bi ne zmotil spanca.