Lepi fant

Kult mučenika.

Timothée Chalamet, ki igra Nica Sheffa, lepega, mladega, bistrega, očarljivega fanta iz dobro situirane družine (s pogledom na Golden Gate Bridge), je videti tako, kot da je skočil iz filma Pokliči me po svojem imenu, le da tokrat ni gej, temveč džanki – Chalametov angelski obraz postaja zemljevid mučeniške melanholije. Kristali – metamfetamini – ga mučijo, kremžijo, pačijo, trgajo, zvijajo.

Lepi fant je film o fantu, ki se vedno znova, kompulzivno vrača k drogam, in o njegovem očetu, uglednem novinarju Davidu Sheffu (Steve Carell), ki ga skuša vedno znova – ja, kompulzivno – zvleči iz tega spiralnega brezna. Brez haska, se razume. Oče dela vse, da bi rešil sina – sin dela vse, da bi očetu naredil čim več dela. Oba se precej ponavljata. Manija je tako repetitivna kot dolgčas.

Lepi fant skuša biti na vsak način pomemben in tehten, zato nenehno – ja, repetitivno – skače iz sedanjosti v preteklost in nazaj, pa četudi je to, kar vidimo v sedanjosti ali preteklosti, povsem klišejsko. Vse skupaj je le vaja v montiranju “skrajnih” stanj, “skrajnih” emocij in “skrajnih” trenutkov, ki pa preprosto niso dovolj skrajni.

A ko oče rešuje sina, se zdi, da to tako vztrajno in predano – že kar religiozno – počne le zato, ker ne razume sinovega mučeništva. In tu je problem. Lepi fant, posnet po resničnih dogodkih in bestsellerskih spominih obeh, očeta in sina (Ni je več sreča Rekvijem za sanje), ne pove, zakaj je Nic postal džanki, pa tudi njegov oče v svoji “raziskavi” – sam se zadeva, da bi spoznal “sovražnika” in lažje razumel sina! – trči ob steno, na kateri piše: Ne zanimajo nas vzroki, temveč le učinki! Nihče ni kriv, sporoča film. Ne njegova odtujenost, ne depresivci, ki jih bere, ne to, da živi v očetovi novi družini, ne puberteta, na travca, ki sta jo nekoč pohala z očetom. Zakaj se potem Nic tako strastno – naravnost religiozno – drogira? Očitno le zato, da bi lahko učinkovito trpel! Film ga prikazuje kot milenijskega mučenika, ki je za nas – za gledalce! – križan, kot sodobnega upornika brez razloga, ki avtodestruktivnost nosi kot piercing – ali pa kot povešen neogotski pogled.

Oče pač ne ve, da človeka ne moreš odvaditi od mučeništva: mučeništvo je neobvladljivo kot droga – kot učinek brez vzroka. Ne moreš se ga znebiti. Ko se navlečeš, se ne moreš več sneti. Še huje: mučenik je “džanki”, ki mu ne more nihče pomagati. Odvisnost je njegova neodvisnost. Lahko ga le priznaš. Tako kot država prizna novo državo. Zato ne preseneča, da oče sina v nekem trenutku vpraša: “Kdo si sploh ti?” To je versko vprašanje.

In Lepi fant skuša Timothéeja Chalameta, ki ne izgleda kot džanki (ravno nasprotno, vsaka doza ga le še bolj beatificira!), spremeniti v kult, a je tako videospotovsko gladek in sladek, da ni ne boleč ne ganljiv, temveč banalen – ponuja le generične situacije, ki smo jih že stokrat videli in “doživeli”. Pa še te so tako olepšane in sterilizirane, da izgledajo le kot dizajnerske verzije bolečine. (tudi Kinodvor)