Bog, le kaj smo spet zagrešili?

Francoski raj.

V francoski komediji Bog, le kaj smo zagrešili?, sicer orjaškem hitu, so se hčerke belskega, krščanskega zakonskega para Verneuil (Christian Clavier & Chantal Lauby) poročile multikulturno: prva z židom, druga z muslimanom, tretja z Azijcem, četrta pa s črncem. Zdaj, v nadaljevanju (“spet”), pa ti štirje možje – ali štirje svaki, odvisno od perspektive – sklenejo, da se bodo z ženami odselili v tujino, bolj ali manj “domov” (v Izrael, Alžirijo, na Kitajsko in Indijo), jasno, v duhu karikiranja dobro znane rasistične psovke “Črnci, spokajte v Afriko” (ali pa “Židje, spokajte v Izrael” ipd.), toda film skuša pokazati svoje veliko, mehko, svetovljansko, “progresivno” srce, zato sporoča: vsi v Franciji rojeni črnci, židje, Azijci in muslimani so doma v Franciji! Francija je njihov dom!

Francija izgleda slabo le zato, ker vsi stalno nergajo in jamrajo – če ne bi stalno težili, če bi bili fleksibilnejši in malce potrpežljivejši, ne bi bilo problemov. “Francija je raj, v katerem živijo ljudje, ki mislijo, da živijo v peklu,” slišimo. Film, ki ga intonirajo tesnobe in napetosti francoske identitete (priseljenci, terorizem, burkini, rasizem ipd.), slavi strpnost in predvsem inkluzivnost, vendar na skrajno diskriminatoren način: ženske so tu le okrasne pritikline svojih mož, le sence z nasmehom! Besede skoraj nimajo – v več kot enem smislu. Film se dogaja v svetu, v katerem še niso slišali za #MeToo. In iskreno rečeno – tudi za “rumene jopiče” ne. To je pač svet, v katerem ekonomski, razredni, socialni problemi ne obstajajo – le rasni, etnični, spolni, identitetni. To je film, ob katerem vzkliknete: intersectionality! Ja, res je – represivne institucije, od rasizma in seksizma do homofobije in razredne diskriminacije, so tako prepletene, da jih ne moreš obravnavati ločeno.